Pozneje in bolj okorno so sledili komercialni investitorji, ti pri večstanovanjskih blokih še vedno nimajo pravih realizacij, so pa bolj odzivna podjetja, ki ponujajo montažne hiše. Med njimi je bilo podjetje Lumar vedno v ospredju, saj v njem niso jemali nizkoenergijske in pasivne gradnje kot obvezen komercialni dodatek, ampak so se zadevi posvetili in izpilili podrobnosti, kar je pri tem poslu najpomembnejše. Znana je njihova plusenergijska hiša za našega znanega telovadca Mitjo Petkovška; mislil sem, da bo za zdaj to največ, kar se lahko ponudi na trgu. Pa sem se spet uštel: Lumar je ponudil nadgradnjo tovrstnega izdelka. V Dragočajni stoji tako imenovana AKTIVNA HIŠA LUMAR, ki predstavlja natančno tisto, kar bodo po letu 2020 zahtevali evropski in tudi naši predpisi na področju gradnje; »skoraj ničenergijska stavba« je dejansko pasivna stavba z napravami za izkoriščanje sončne energije: zajem skozi stekla fasadnih elementov, solarni toplovodni sprejemniki in fotovoltaična elektrarna.
Zagotavljanje kakovosti je v tem času in na tem področju odločilnega pomena in to bo vedno bolj igralo pomembno vlogo. Vsakodnevno se srečujem s hišami, pri katerih so storjene številne in nepotrebne napake, predvsem pri prezračevanju. Pri najnovejši »aktivni hiši« Lumar bi težko našel kakšno pripombo. Nad njo sem očaran, saj ne gre le za pravi tehnološki odgovor na aktualen čas, gre za prepričljiv arhitektonski odgovor na vprašanje, kakšna naj bo enodružinska hiša. Pustimo ob strani, kako je demonstracijska hiša, v kateri bodo interesenti lahko bivali, opremljena, notranja oprema je stvar osebnega, intimnega pečata, zato si raje poglejmo druge arhitektonske značilnosti, ki se dajo uporabiti v drugih primerih.
Aktivna hiša pomeni, da gre za takšen objekt, kakršni bodo po letu 2020 v EU obvezni in običajni prav vsi, to so skoraj ničenergijski objekti. Takšne hiše bodo zamenjale obstoječe okorne, bivalno manj udobne in energijsko požrešne hiše. Povezava vseh funkcij v enotno tako imenovano pametno inštalacijo ni več nič posebnega. Če sem doslej pametno inštalacijo gledal nezaupljivo, je sedaj ta v primernem odmerku nujna spremljevalka dobre aktivne hiše, kjer opravlja dela, s katerimi ni treba obremenjevati uporabnikov. In ker danes komunikacije potekajo praviloma brezžično, je takšna hiša bistveno razbremenjena neskončnih metrov kablov, ki so bili značilni za prve inteligentne hišne sisteme. Tokrat ne bi dal poudarka kilovatnim uram, ampak oblikovanju in organizaciji hiše, kar velikokrat zanemarjamo in tako izgubljamo sinergijo bivalne in energetske kakovosti nekega objekta.
Tloris je prilagojen običajnemu enodružinskemu programu: bivalni prostor s kuhinjo v pritličju, kjer se pojavita še delovna soba in servisni del. V drugem nadstropju so tri spalnice in kopalnica ter majhen utiliti. Dovolj obsežen program za kvadraturo do 150 m2, kar je srednji in najbolj zaželen ter iskan program. Vse ostalo, kar morda še potrebujemo, je zunaj ogretega in prezračevanega ovoja in ta koncept, ki je bil sprva revolucionaren, so sedaj že povsem sprejeli projektanti in uporabniki. Oblikovanje hiše je izjemno delo arhitekta Gregorja Košoroka, ki je z minimalizmom dosegel maksimalen učinek v vseh pogledih. Denimo odpiranje fasade v dnevni sobi je majhen korak z velikim funkcionalnim in estetskim učinkom, z oblikovno noto, ki majhen objekt naredi z zadržano potezo oblikovno poln, živ, kakovosten. Že v tlorisu je videti, da je imel arhitekt poseben odnos do dnevne osvetlitve, ki jo je znal uporabiti in vpreči v vse bivalne prostore.
Vertikalni prerez skozi hišo je posebno zanimiv in kakovosten ter vreden posnemanja. Gre za kroženje zraka in svetlobe, oboje še kako želimo in potrebujemo v prijetnem domovanju. Več okenskih odprtin na raznih straneh neba zagotavlja stalno in dinamično osvetlitev prostorov, najbolj prijetno presenečenje pa nas čaka v vrhnji, mansardni etaži. Tu se v vseh prostorih, vključno s kopalnico, pojavijo strešna okna velux z motoriziranim pogonom senčil in odpiranja ter zapiranja. Visoki stropi v vedno majhnih sobah v drugem nadstropju naredijo majhne prostore velike in svetle, optimistične in komfortne. Posebno koristen je tak koncept za poletno nočno ohlajevanje prostorov: takrat se prezračevanje izključi, odprejo se okna v pritličju in strešna okna na strehi in z naravnim kroženjem zraka dosežemo zadostno tako imenovano pasivno ohlajevanje prostorov, kar vse skupaj nadzira in uravnava inteligentna inštalacija, za katero to ni zelo težka naloga. Organsko prepletanje svetlobe, svežega zraka in prostorov je velika odlika tega projekta, ki bi ga bilo vredno posnemati.
Bojko Jerman
