V veliki večini v energetsko varčne objekte vgrajujemo talno ogrevanje– toplovodno in tudi električno. V primeru električnega talnega ogrevanja smo nekoliko bolj omejeni pri izbiri talne obloge, saj večina proizvajalcev parketa ne izdaja garancije za polaganje na ogrevan estrih. Razvod električnih kablov (trakov) je namreč tik pod površjem tal. Če na taka tla na primer položimo dvoslojni gotovi parket, ki je najbolj primeren za ogrevana tla, je zelo velika verjetnost kasnejših napak in celo vžiga, do katerega lahko pride, če električni kabli niso dobro prekriti z 'izravnalno maso' in kjer kabel izstopa iz podlage ter je v stiku z lesom. Napake se pojavljajo zaradi pojava neenakomernega, lokalno povečanega ogrevanja okoli kabla ali traku. Parketna deska se tedaj neenakomerno segreva, les pa pri tem deluje različno – se krči in razteza. Posledica tega pa so razpoke in večje reže med deščicami, možno pa je celo razslojevanje slojev gotovega parketa.

Pri načrtovanju talnega ogrevanja moramo torej poznati vrsto in lastnosti talne obloge, kot so debelina, toplotna prevodnost in toplotna upornost, ki vplivajo na površinsko temperaturo gotovih tal. Vrednosti za toplotni upor talnih oblog skupaj s podlago ne smejo preseči 0,15 (m2K)/W. Čim višje so vrednosti toplotnega upora, večja je izguba toplote in tem višje temperature ogrevnega medija potrebujemo, da dosežemo enako toplotno oddajo. Posledično porabimo več energije za ogrevanje, kar pomeni višji strošek.

Toplovodno talno ogrevanje

Ogrevalne cevi položimo v mokri, ogrevani estrih na različne načine, prav tako pa je treba estrih položiti glede na navodila izvajalca ogrevalnega sistema. Estrih mora biti raven, dovolj gladek, primerno trden na površini, kompakten in primerno osušen. Za polaganje talnih oblog je estrih primeren šele po določenemu času mirovanja, v katerem dobi primerno trdnost. Cevi ogrevne vode morajo ležati vsaj 35 mm pod površino estriha (pri tem je mišljena pokritost cevi 35 mm pri debelini estriha 65 mm in toplotni prevodnosti estriha 1,2 W/(mK). S tem dosežemo enakomerno porazdelitev toplotne oddaje in preprečimo nastanek večjih razpok v parketu. pri površinah večjih od 40 kvadratnih metrov moramo obvezno vgraditi tudi ustrezne dilatacijske spoje. Fuge pokrijemo s prekrivnim profilom.

Talne obloge pri talnem ogrevanju

Od vrste in debeline talnih oblog so odvisni način polaganja cevi, izbira vrste cevi in temperatura ogrevnega medija. Pri  talnem ogrevanju in parketu, položenem na ogrevanem estrihu, je treba upoštevati nekaj osnovnih pravil. Temperatura ogrevane vode je v povprečju od 35 °C do 40 °C, lahko tudi do 55 °C, medtem ko znaša temperatura na površini tal 22 °C do 25 °C v bivalnih in 30 °C v drugih prostorih.
 
V času kurilne sezone, še posebno pri previsoki temperaturi površine tal in premajhni zračni vlažnosti, se na lahko površini parketa pojavijo razpoke – reže. Vzrok navadno ni slaba kakovost parketa. Preprečimo ga tako, da vzdržujemo konstanto klimo v prostoru (temperatura 18 °C do 22 °C, relativna vlažnost med 50 in 60 %; temperatura tal naj ne preseže 25 °C).
Če prostor slabo prezračujemo, je lahko v času ogrevanja brez dodatnega vlaženja relativna vlažnost le okoli 20- do 35-odstotna, zato je nujna uporaba ustreznih vlažilnikov prostora. Da se ognemo nastajanju razpok v parketu, je bolje, da poda ne pokrivamo s težkimi preprogami in drugimi materiali, ki so dobri toplotni izolatorji. Če je pod sestavljen iz več plasti različnih materialov, je treba upoštevati toplotno upornost kot vsoto posameznih upornosti slojev.

md298_alpod_slikadva.jpg

Prava izbira

Veliko vlogo pri toplotni upornosti parketa igra njegova debelina. Daleč najprimernejši parket v primeru toplovodnega talnega ogrevanje je dvoslojni gotovi parket z debelino v povprečju med 9 in 11 mm.

Gre za manjše deske v povprečju dimenzij 900 x 90 mm. Te je obvezno lepiti na podlago po celotni površini. Tako dobimo direktnem prevod toplote iz cevi v estrih, preko tankega lepilnega spoja v deske parketa ter nato v prostor. V tem primeru nimamo dodatne izolacije, kot je na primer zrak.

Zrak se pojavi ob uporabi trislojnega gotovega parketa, ki je položen plavajoče – pod parketom uporabimo PVC-folijo kot parno zaporo ter 2- do 4-milimetrski izolativni del (gastropen folija, pluta, stirodur plošče ipd.), kot pri polaganju laminata. Podloga je namenjena toplotni in zvočni izolaciji ter izničenju neravnin estriha. Bistvena prednost takega načina polaganja je nizek strošek vgradnje, je pa popolnoma neprimeren način za vgrajevanje na ogrevan estrih.

Trislojni parket lahko tudi lepimo na podlago. V tem primeru je toplotna upornost za več kot 30 % manjša od upornosti parketa, položenega plavajoče.

Strošek ogrevanja lahko zmanjšamo že samo, če namesto trislojnega parketa izberemo tanjšega dvoslojnega v isti drevesni vrsti. Tako porabimo od 20 do 40 odstotkov manj energije.

Lamelni parket je po lastnostih topotne upornosti najustreznejši, saj je narejen iz enega kosa lesa, in ne iz več plasti različnih drevesnih vrst kot gotovi parket. Toda napake, ki se pokažejo pri poznejši uporabi tega parketa marsikoga odvrnejo od nakupa. Masivni les namreč deluje (krčenje, raztezanje) bistveno bolj kot plošče, narejene iz več slojev. Napake se pojavljajo v obliki nastanka rež med deščicami, odstopanja od estriha, pokanja deščic, poleg tega pa je treba parket, ko je položen, obrusiti in lakirati ali oljiti. Cena montaže je tako dražja, prav tako pa je daljši čas izdelave. Parket takoj po položitvi ni pohoden, saj se mora površinski premaz utrditi.

Primerjalno ima dvoslojni gotovi parket prednost in rečemo lahko, da je med parketi, kar se tiče polaganja na toplovodno ogrevan estrih s stališča energetske varčnosti ter nižanja stroškov ogrevanja, zmagovalec. Gre namreč za naraven material, topel na otip, ki ostane tak tudi ko ogrevanje ugasnemo.