V prvem valu dviga kakovosti v gradbeništvu so se pod težo novih predpisov pojavile nizkoenergijske stavbe in malo kasneje pasivni standard. Po novem PURES-u, ki je uzakonil prej imenovano nizkoenergijsko gradnjo kot minimalni kakovostni nivo, je sedaj govoriti o nizkoenergijski gradnji kot o čem posebnem nesmiselno, saj gre za običajno gradnjo po minimalnih aktualnih tehničnih standardih. Danes je smiselno govoriti le o pasivni in plusenergijski gradnji, kar bo oboje postalo spet osnovni standard po letu 2020. Zato je danes tudi tehnično in ekonomsko najbolj smiselno razmišljati in delati pasivne ali, še boljše, plusenergijske stavbe.

Nizkoenergijska in pasivna gradnja

Najprej moramo definirati nizkoenergijsko gradnjo, saj ta ni nikjer definirana uradno in si jo predstavlja vsak po svoje. Dejansko bi morali govoriti le o energetskih izkaznicah in razredih, ki so tam opredeljeni. V praksi je razpon za tako imenovano nizkoenergijsko gradnjo zelo velik, med pasivnim standardom in nekje do 45 kWh/m2 leto v osrednji klimatski coni s 3300 stopinj dnevi. Kot značilen komercialni predstavnik te kakovostne kategorije so znane "trilitrske" hiše (s porabo do 30 kWh/m2 leto). Torej je problem že pri definiciji tega razreda, dodaten problem pa so relevantni izračuni porabe energije za ogrevanje v stavbi. Če imamo namreč soliden ovoj (okna 0,7, masivni ovoj med 0,13 in 0,2 W/m2K), kar že avtomatično vsakdo upošteva pri gradnji družinskih hiš, potem je razlika med nizkoenergijsko in pasivno gradnjo le v načinu prezračevanja.

md298_jerman_pasivne_51.jpg

Če prezračujemo brez rekuperacije in upoštevamo zakonsko določeno konstantno izmenjavo 0,5 na uro, potem je delež toplotnih izgub za prezračevanje pri svetli višini prostorov 250 cm natančno 33,7 kWh/m2 leto, to pa je ogromno in pomeni skoraj natančno razliko med pasivno in slabšo nizkoenergijsko gradnjo. Torej je le od tega, ali bo nekdo vgradil rekupercijo ali ne, odvisno, ali bo stanovanje ali hiša "4,5-litrska" ali pasivna. Gre za približno 3000 do 6000 evrov dodatnih stroškov, ob upoštevanju subvencije pa tu sploh ne gre za strošek, ampak za soliden neto dobiček. Vgradnja rekuperacije nas namreč prek subvencije za pasivno hišo nagradi z dva- do trikratno vrednostjo te investicije!

Ekonomsko gledano je danes gradnja v nizkoenergijskem standardu ob aktualnih subvencijah za pasivno gradnjo nesmiselna. Ne le to, stanovanja in hiše s pravilno zasnovanim in izvedenim sistemom rekuperacije ponujajo bistveno višji bivalni komfort. Čeprav se je rekuperacija razvila zaradi varčevanja z energijo, je ta v praksi na tretjem mestu po tem, kako uporabniki »občutijo« to rešitev. S stališča uporabnikov je na prvem mestu udobje bivanja, ki ga ti zelo dobro občutijo in razumejo. S sanitarnega, zdravstvenega zornega kota pa je najpomembnejše zdravje ljudi, ki ga zagotavlja kakovostna izmenjava zraka – vsaj 20 m3/h svežega zraka na osebo, ni plesnivih sten, poleg vlage pa se stalno odvajajo tudi druge imisije. Seveda je razlika med običajno in pasivno gradnjo tudi v kakovosti izvedbe ovoja, predvsem zrakotesnosti, vendar pa sta kakovostna vgradnja stavbnega pohištva in kakovostna toplotna zaščita tudi po zaslugi sistemov, ki to zagotavljajo, našim gradbenim izvajalcem vedno bolj domača.

Kako graditi pasivno hišo

Najbolje je uporabiti gradbeni sistem, ki zagotavlja pričakovano kakovost. To je najbolj modro in najbolj ekonomično. Konec je s samogradnjo najbolj občutljivih in vitalnih delov stavbe. Če ima kdo voljo in sposobnost za samogradnjo, pa je možnosti več kot dovolj. S svojim delom se lahko prihrani veliko, vendar ne pri najpomembnejših elementih, kot so konstrukcija, ovoj stavbe in napeljave. Če smo včasih več desetletij sami in s prijatelji gradili svoje prevelike hiše, je zdaj zadnji čas, da te navade zamenjamo z novimi: če že imamo sredstva za lastno hišo, potem je nakup našim potrebam in denarnici primerne hiše najbolj pametna in ekonomična rešitev. Še posebno zato, ker imamo dovolj usposobljenih izvajalcev in tudi subvencije, ki kakovost nagrajujejo.

Pri masivni gradnji so izdelovalci elementov razvili sisteme, ki odgovarjajo na vsa vprašanja glede zrakotesnosti in toplotnih mostov (Isorast, Wieneberger zidaki, Itong zidaki itn.), ki so najbolj kritičen del konstrukcije objektov. Pri montažni gradnji je kakovost tudi lahko zagotoviti: tu je veliko izkušenj, sodobnih materialov in tehnologij ter preverjenih detajlov, kjer tudi v Sloveniji ne zaostajamo, imamo celo tovarno celuloznih polnil za polnjenje sten in streh montažnih in skeletnih objektov. Razvoj se je na tem področju v Sloveniji dobro prijel. Če smo še pred osmimi leti v Sloveniji zelo akademsko gradili prve pasivne hiše, je to danes običajen kakovostni razred večine proizvajalcev hiš. Zaostajajo graditelji večstanovanjskih stavb, ki jih je popolnoma nepripravljene ujela kriza. Namesto da bi preprojektirali nasedle projekte v pasivni standard (ki bi povečal kakovost ob enaki ali nižji končni ceni za kupca), kar se je velikokrat še dalo narediti, tega niso storili in so zato obstali v godlji s tehnično slabimi projekti.

Pri blokovni gradnji je še drug problem. Stare stavbe je nujno, a zelo težko modernizirati, jim zmanjšati porabo energije in povečati bivalni standard. Ne zato, ker tega ne bi znali narediti, ampak zaradi nepremostljivih netehničnih ovir (soglasja, problem lastnine, problem finančne sposobnosti vseh lastnikov stanovanj itn.). Ob tem pa moramo vedeti, da gre za glavnino stavbnega fonda, ki ga v nekaj letih čaka le dvoje: kakovostna obnova ali pa propadanje. Velika ovira je tudi tehnična zakonodaja, ki zahteva kakovost in dokazovanje varnosti in kakovosti le za nove objekte, stari pa so nedotakljivi, četudi ne ustrezajo več aktualnim merilom za nove stavbe. Zato se obstoječe objekte kljub velikim posegom najraje le »investicijsko vzdržuje«, da le ne bi potrebovali gradbenega dovoljenja, ki je sila nadležno. Nelogično je, da moramo lastniki avtomobilov vsako leto dokazovati njihovo skladnost z aktualnimi tehničnimi normativi, za stavbe pa to ne velja.

Ob tem velja opozoriti na nenormalno in ekonomsko in socialno nesprejemljivo situacijo, ki smo ji že priča: bogatejši sloj, ki si lahko (za ceno stanovanja v mestu) privošči lastno manjšo pasivno hišo, bo za energijo za ogrevanje na letni ravni plačeval približno sto evrov, ljudje v povprečnih stanovanjih, bodisi lastniki, bodisi socialni upravičenci, pa bodo za isto vrsto stroškov plačevali osem- do desetkrat višji znesek, ob tem pa živeli v manj komfortnih stanovanjih s plesnivimi zidovi in slabim zrakom. Ta pojav je znan, imenuje se energetska revščina in ima tudi takšno obliko – ko ljudje v ekonomski stiski grejejo stanovanja z malimi pečmi na drva, kjer kurijo tudi parket in opremo stanovanj.

Ogrevanje pasivne stavbe

Po definiciji tega, kaj je pasivna hiša in kako se razlikuje od drugih, se pasivne stavbe ogrevajo prek prezračevalnega sistema. Zrak je sicer slab nosilec toplote, poleg tega pa ima prezračevanje majhne volumne. Namenjeno je namreč dovodu svežega zraka za uporabnike prostorov, torej za dihanje in odvod porabljenega zraka in imisij v stavbah, volumni niso projektirani za ogrevanje ali ohlajevanje z zrakom. Vendar pa je ob tako majhni porabi, kot jo imajo pasivne stavbe, tudi ta razmeroma majhen volumen zadosten (pribl. 0,7 izmenjave na uro) za pokrivanje potreb po ogrevanju prostorov. To je velika sreča, saj je tako ogrevalni sistem združen s prezračevalnim, kar poceni izdelavo. Na tem področju torej prihranimo nekaj denarja in delno pokrijemo višje stroške za kakovost ovoja. Seveda tak način ogrevanja ni obvezen, dovoljeni so kakršnikoli drugi načini, vendar pa so drugi načini ogrevanja investicijsko dražji.

V praksi se srečujemo z določenim nezaupanjem v takšne rešitve, s strahom, da takšno ogrevanje ne bo zadostno, zato se investitorji odločajo za podno ogrevanje, ki ga spodbujajo tudi ponudniki toplotnih črpalk. So pa tudi drugače usmerjeni investitorji, ki ogrevalnega sistema sploh nočejo, ampak računajo na notranje vire in električni radiator ali pa kamin na drva. Zato so demonstracijski objekti, v katerih lahko preživiš nekaj dni, zelo dobra ponudba nekaterih izvajalcev, saj strahovi povezani s pasivnimi hišami in prezračevanjem rastejo izključno na zelnikih tistih, ki teh še izkusili na svoji koži. Če nimaš izkušenj, je težko verjeti, da pasivna hiša porabi tako zelo malo energije in da je tako zelo komfortna. Uporabniki teh hiš to še kako dobro vedo in razumejo.

Pogled naprej

Pravi pogled v prihodnost je velika priložnost za vso družbo. Le s prehodom iz energetsko potratnih, nezdravih in propadajočih stavb v nov standard, ki je lahko le pasivna ali plusenergijska gradnja (pasivna stavba z lastnimi energetskimi agregati, kot je denimo fotovoltaika) lahko izrabimo obstoječo sposobnost gradbene industrije, ki je po eni strani brez dela, po drugi strani pa je treba vsako leto celostno prenoviti od 20.000 do 30.000 stanovanjskih enot. Vendar resnično celostno, zdaj smo praviloma priča le kozmetičnim sanacijam fasad. Resda obstaja vrsta tehničnih in netehničnih ovir za kakovostno in masovno sanacijo večstanovanjskih, pa tudi drugih stavb, vendar se lahko, če je za to volja, razreši vsak problem. In to voljo bomo morali znati najti, kot so jo našli drugod, ker je to dobro za prav vse, ki so udeleženi v tej dejavnosti.