Hiša v Houstonu

Sprednja (ulična) stran houstonske hiše - rezidence Southampton arhitekturnega studia Content (na fotografiji zgoraj) je asimetrična, a še vedno zelo uravnotežena. Vhodna vrata so pod nadstreškom v desnem kotu sicer ravne fasade. Zdi se, da ima hiša obliko kocke. Zadnja stran je veliko bolj igriva, tako po obsegu (ima obliko črke L) kot po fasadi (mešanica lesa in opek). Opeka in okna so enaki kot na sprednji strani, terasa in vrt pa poudarjata zasebno komponento in radost uživanja na svežem zraku.

Hiša v Britanski Kolumbiji

zaslonski_posnetki1.jpg

Igriva je lahko tudi sprednja stran hiše, kar dokazuje ta dom v Britanski Kolumbiji, ki jo je projektiral Randy Bens. Perforirano senčilo zgornje nadstropje ščiti pred soncem. Stene so iz betona. Tudi tu je zadnji del veliko bolj razgiban. Zunanji prostor je zelo pomemben. Hiša ima tako vrt kot dvignjeno teraso. Okna so posejana po fasadi, kar še poudarja njen neformalni značaj.

Hiša z novim obrazom

cherrywood.jpg
cherrywood1.jpg

Arhitekti biroja Parallel Architecture so iz hiše dvojčka, imenovane rezidenca Cherrywood, naredili enodružinsko hišo. Vhodna vrata so s sprednje strani premestili ob stran.  V notranjosti so dnevno sobo uredili v dveh nadstropjih.

Transparentnost

river_house.jpg
river_house1.jpg

V veliko modernih zgradbah je razlika med sprednjo in zadnjo stranjo tudi v njeni transparentnosti. Življenje v moderni zgradbi pogosto pomeni ogromno steklenih površin. Ker pa večina nerada izpostavlja svojo zasebnost, je stekla na sprednjem delu manj, zato pa toliko več na zadnjem. Predstavljamo vam hišo Westport River, ki jo je projektiral arhitekturni biro Ruth Walker Architects. Steklena "škatla" in zastekljena veranda s pogledom na vrt in reko stojita na starih temeljih, kjer so dve spalnici in shramba za čolne in pripomočki za plažo.

Sprednja ali zadnja stran?

lima.jpg
lima1.jpg

Včasih arhitekturna zasnova ne sledi zgoraj opisanim delitvam na sprednjo in zadnjo stran hiše. Tako je tudi pri tej hiši z imenom rezidenca Lima, ki jo je oblikovalo podjetje Abramson Teiger Architects. Sprednja stran je namreč kompleksna - z "zložljivo" streho in fasado nepravilnih oblik, ki poteka vzdolž cele hiše. Zadnja stran po obliki sledi sprednji. Fasada pa tu ni iz betona in lesa, pač pa iz stekla in oranžnih štukatur, kar jo dela veliko bolj igrivo in odprto za razgled in sonce. Osrednja točka je bazen, ki še poudarja arhitekturni videz hiše.

Hiša v Ontariu

zaslonski_posnetki2.jpg

Hiša v Ontariu je delo arhitektov Roberta Markovitsa in Garyja Lichtblaua. Tudi ta ulici ponuja bolj trden in resen obraz. Trinadstropna zgradba je zaradi okenskih odprtin na temni fasadi v zgornjih dveh nadstropjih videti skoraj simetrična, monoton videz pa razbije "izsekan" prostor za dovoz v garažo. Zadnji del hiše je še bolj strog v smislu simetričnosti in mrežastega vzorca, večja transparentnost pa je veliko bolj primerna za zasebni del hiše.

Hiša v Minneapolisu

cedar_lake.jpg
cedar_lake1.jpg

Hiša v Minneapolisu Cedar Lake iz leta 1930, ki jo je v roke vzel biro Peterssen/Keller Architecture, jasno kaže na mednarodni /art deco stil iz tega obdobja. Asimetričnost, ravne stene in ukrivljeni poudarki ji dajejo neformalni videz, značilen za zadnjo stran del hiše. Trdna zasnova z odprtino in krajina ustvarjata hierarhičnost in jasno umestita vhodna vrata. Zadnja stran hiše je bolj odprta in manj hierarhična. Vse sobe imajo velika okna, skozi katera prodre veliko sončne svetlobe, veliko jih ima tudi teraso.