Pri tehtanju hranilne vrednosti te ali one znamke, pa se hitro pojavi še ena skrb: kako je ta hrana sploh izdelana? Če poznamo odgovor na to vprašanje, je izbor precej lažji.
Suha hrana
Suha hrana, ki ji pravimo tudi »briketi«, je najbolj razširjena. Proizvodnja se prične z osnovnimi živili, kot so žitarice in meso, dodaja pa se jim koncentrate vitaminov in mineralov. Sestavine se zmeljejo na velikost, ki je določena za posamezno sestavino – večinoma pa je vse skupaj zmleto tako na drobno, kot bi šlo za zdrob. Velikost mletih sestavin je pomembna zlasti zaradi pravilnega vpijanja vode in kuhanja.
Mlete sestavine je treba temeljito zmešati, da so enakomerno razporejene, sicer bi se lahko zgodilo, da končni proizvod ni enoten – nekje bi bilo preveč hranilnih snovi, drugje bi jih bilo premalo. Mešanje poteka v velikih mešalnikih, v katerih je hkrati tudi tona sestavin. Suho mešanico nato shranijo do naslednje stopnje v proizvodnji.
Oblikovanje »briketov« je precej podobno peki kruha: mešanje, gnetenje, vzhajanje, oblikovanje, ponovno vzhajanje in rezanje. Suho mešanico najprej zmešajo z mokrimi sestavinami (maščobo, mesnimi produkti, vodo, paro) in segrejejo, da pride do vezave škroba, nato pa gre vse skupaj v ekstrudor – napravo, ki je bila v originalu zasnovana za oblikovanje plastike. Tam se naredi osnovna oblika »briketov« tako, da se potisne skozi kalup in nato razreže na določeno debelino. Pri tem se mešanica dokončno segreje in skuha oziroma speče.
Takšni »briketki« so mehki in spužvasti, zato jih dajo v sušilec, kjer se odstrani vlaga – to traja približno 15 minut, sledi ohlajevanje.
Zadnji del postopka izdelave suhe hrane je dodajanje tekočin in praškov, s katerimi prevlečejo oziroma oblijejo zunanjost »briketa« - večinoma gre za arome.
Delno suha hrana
V suhi hrani je okoli 10% vlage, v delno suhi hrani pa jo je za 25 do 35%. Hrana je narejena na skoraj enak način kot suhi »briketi«, vendar poteka obdelava v ekstruderju pri nižji temperaturi in z manjšim pritiskom, prav tako pa se je potem ne posuši, temveč se ji doda voda, kisline in kemikalije, ki zadržujejo vlago. Ta hrana zato ohrani gobasto teksturo.
Da se ne bi pokvarila, je delno suha hrana pakirana v vrečice, ki ne prepuščajo vlage, dodana pa so ji sredstva, ki preprečujejo rast plesni in bakterij. Kljub temu je njena življenjska doba krajša kot pri suhi hrani, zato je čas uporabnosti krajši.
Hrana iz pločevinke
Konzervirano hrano v pločevinkah so prvi uporabljali v francoski vojski – že leta 1809. Proces se je od takrat moderniziral, vendar pa so osnove ostale enake: hrano se zapre v kozarec ali konzervo ter toplotno obdela, da je pasterizirana. To je še danes eden izmed najbolj enostavnih načinov hranjenja živil tako za ljudi kot za živali.
Hrana za ljubljenčke iz konzerve ima za osnovo meso – tako čisto meso kot mesni odpad, ki ga narežejo oziroma zmeljejo na koščke, stehtajo in dodajo v mešalnik skupaj z vitamini, minerali ter včasih tudi žitaricami. Ko maso mešajo, ji dvignejo temperaturo, da pride do vezave škroba in nastajanja želatine.
Ko je mešanica skuhana, gre v proces polnjenja konzerv, saj mora biti pri zapiranju konzerve še vroča. Stroji zaprejo na minuto kar 300 do 600 konzerv, pri tem pa na vrh konzerve dodajajo tudi paro – ko se pločevinka ohladi, tako v njej nastane tudi vakuum, zaradi česar je hrana tako rekoč nepokvarljiva.
Pločevinke dajo nato v sterilizator, kjer jih segrejejo na temperaturo okoli 120 stopinj. Potrebno je približno triminutno segrevanje, ki naj bi uničilo tudi nevarne spore botulina (ki so uničljive pri 116 stopinjah). Pločevinke se nato zgolj še ohladi in opremi z etiketami, nato pa so pripravljene za prodajo.
Več na www.marmelina.si
