Umetnik je svoje Sončece opisal z besedami: ''Svetloba je za vsakogar – določa, kaj počnemo in kako. Zaradi tega sva s Frederikom Ottesenom razvila solarno svetilko Sončece. Sončece je majhna umetnina, ki bo segla še daleč. Ena stran tega umetniškega dela je sama svetilka in aktivnosti, ki jih omogoča. Druga stran pa je njena uspešna distribucija v odmaknjenih skupnostih brez elektrike, njeno potovanje od izdelave do uporabe.''
Poletna razstava v Londonu
Razstava v sloviti londonski galeriji Tate Modern je namenjena ozaveščanju javnosti, da je treba omogočiti dostop do energije 1,6 milijarde ljudem, ki še vedno nimajo elektrike. Vsako sobotno noč v delu galerije, ki je namenjen nadrealizmu in realizmu, za dve uri ugasnejo luči. Obiskovalci pa lahko kljub temi občudujejo razstavljena umetniška dela – s pomočjo svetlobe svojega lastnega Sončeca.
Umetnik je navdih za ta projekt našel v zgodovini. Fotograf Man Ray je namreč že leta 1938 na odprtju mednarodne razstave nadrealizma v Parizu obiskovalcem delil svetilke. Eliasson je sicer imel že leta 2003 izredno priljubljeno razstavo na temo luči, prav tako v galeriji Tate Modern. Razsvetlil je veliko dvorano Turbine Hall in v njej s pomočjo svetlobe prikazoval meglice, Sonce in Luno. Ljudje so ure ležali na tleh in opazovali igro luči.
Razsvetljujoč pogled na umetnost
Izkušnja ponuja čisto nov pogled na umetnost – obiskovalci lahko umetniška dela opazujejo s pomočjo drugega umetniškega dela. Pomislite, kako so Dalijeve slike videti v temi, ko jih opazujete s stotino drugih obiskovalcev.
Eliassonovo Sončece torej gradi na priljubljenosti, ki si jo je umetnik pridobil že s prejšnjimi projekti, ter na njegovem zanimanju za vremenske pojave. Vendar pa tudi razsvetljuje pomembno vprašanje, ki se ga loteva umetnik – dostopnost luči za vse: ''Pomembno je, da kritično sodelujemo v globalnih pobudah. Naša dejanja imajo posledice za svet. Sončece odpira nujno potrebno razpravo, kako vsem ljudem omogočiti trajnostno energijo, in to počne z umetniškega vidika.''
