V Londonu za literarni večer odštejete vsaj pet funtov že na vratih, povprečen obiskovalec pa bo vsaj še enkrat toliko pustil v barski blagajni, saj londonski organizatorji literarne dogodke prirejajo na prizoriščih, kjer obratuje bar, ki poleg pijače običajno streže vsaj še prigrizke. Za vstop na prizorišče šestih literarnih branj sem skupno odštela 20 funtov (24 evrov), en sam dogodek je bil brez vstopnine, drugič pa sem se ji izognila, saj je lahko organizator zamudnikom na nabito polnem prizorišču ponudil le še stojišča. In smo stali.
Literarni dogodki v Londonu so na splošno dobro obiskani in pogosto razprodani, kar nekaj dogodkov sem morala črtati s svojega seznama želja, saj so se vstopnice izkazale za nič manj vroče blago kot največje atrakcije West Enda. Dobra stran je, da ceno, ki jo plačaš, povrnejo z brezhibno organizacijo in predvsem kakovostno režiranim programom, v katerega organizator vloži razmislek: ne le, v kakšnem vrstnem redu predstaviti avtorje, pač pa tudi, kako občinstvo dejansko kratkočasiti in – pravoverni ljubitelji blazno resnih literarnih dogodkov pozor! – nasmejati.
Poezija v kleteh in na podstrešjih
Prva postaja: Liga lažnivcev (Liars' League), ki jo gosti prikupen klasičen angleški pub v svoji kletni dvorani. Literarni večer je dober primer združevanja umetniških form. Zgodbe spišejo še neobjavljeni, a očitno previdno selekcionirani pisatelji, preberejo pa jih usposobljeni igralci, ki z odra povsem preženejo duha monotonega avtorskega branja. Vmesno pavzo organizatorji izkoristijo za nadaljnje angažiranje publike na literarnemu kvizu, kjer si literarni znalci nagrabijo brezplačnih knjig. Velika dvorana je do zadnjega branja nabito polna, z delujočim barom pa ostaja živahno tudi po koncu. To ni edini literarni večer, katerega organizatorji stavijo na vešče performerje. Dvakrat se znajdem na dogodku, ki daje besedo le avtorjem, ki svoje nastope oblikujejo kot režirano odrsko točko ali pa poezijo »strpajo« kar v mini muzikal. Pomemben del tovrstnih dogodkov, ki se vseeno oglašujejo kot literarni, so odprti mikrofoni po koncu, na katere pridejo nastopajoči prav tako dobro pripravljeni in s svojimi točkami vsaj dovolj bizarni, če ne nujno vedno tudi literarno relevantni.
Valentinov teden zaključim na antivalentinovskem slamu na čednem podstrešnem prizorišču kinodvorane v Hackneyju. Potujoča skupina slamerjev se vsak mesec ustavi v enem evropskem mestu, mi razlaga eden od organizatorjev, dogodke pa večinoma razprodajo. Tokratni izziv: slamerji morajo najbolj jokavo in patetično možno ljubezensko pesem na odru odrecitirati na najbolj neroden možen način, žiranti pa morajo podati najbolj (ne)prepričljive, po možnosti učeno zveneče ocene: denimo, zakaj je raba rime »ljubim-snubim« zadnja velika stvar v pesništvu ter po kakšnem razlagalnem ključu so seksualne reference pokazatelj trubadurskega vpliva. Rezultat? Navdušena dvorana kakih 150 obiskovalcev, ki so Valentinov večer primorani predčasno zaključiti zaradi razbolelih smejalnih mišic.
Blagovno znamko dela moderator
Obiskovanje literarnih branj me pouči, da se organizatorji literarnih dogodkov v mestu z nepregledno kulturno ponudbo zanašajo na vse kaj drugega kot le na literarno substanco teh, ki pridejo predstavljati plodove svojega dela. Pogosto se za ključnega izkaže moderator. Na dobrem glasu so pogosto organizatorji, ki s pomočjo zabavnih nosilnih likov svoje večere naredijo za prepoznavno blagovno znamko. Tudi v Ljubljani imamo nekaj dobrih zgledov, četudi prevladujejo resnost, formalnost, dolgoveznost in piarovski odnos med nastopajočimi, moderatorjem in publiko.
V Covent Gardnu odkrijem skrit lokalček Poetry Place, ki gosti literarno branje odprtega tipa. Pesniki, med njimi tako stari mački kot popolni začetniki, se k branju prijavljajo pol ure pred začetkom. Zvrstna in kvalitativna nihanja na odru vešče obvladuje razpoloženi ali zgolj usposobljeni ali zgolj britanski moderator, ki nastopajoče duhovito predstavlja, njihove prebrane pesmi pa postavlja v kontekst: ob bok Byronu, na stran avantgarde in v isti koš z Aspergerjevim sindromom. Dokaz za dragocenost dobrega moderatorja, ki poskuša obiskovalce za vsako ceno pripraviti do tega, da se naslednjič vrnejo, do tedaj pa o dogodku širijo dobro besedo.
Ljubljana v Londonu
Celotno sliko skazi slab večer. Branje se začne z več kot polurno zamudo. Poslušamo pesmi o žuželkah in izumrlih vrstah, pomenu organskih mlečnih izdelkov, o vsakdanji rutini mladega hipsterja, jeremijade brucev primerjalne književnosti, solidno prozo, ki poskuša biti za vsako ceno slaba poezija, ter seveda pripovedi o posteljnem življenju mladih boemov. Moderator imena nastopajočih bere z lista, na podtaknjene dovtipe iz občinstva se ne odziva.
Publika prizanesljivo ploska in je je z vsako pesmijo manj. Razlika med Ljubljano in Londonom je kvečjemu v tem, da bi bil v Ljubljani tak literarni večer oziroma njegov organizator po vsej verjetnosti subvencioniran.
