Na četrtkovem koncertu Anne Calvi bodo v Centru urbane kulture Kino Šiška zagnali pobudo Kulturni evro, s katero bodo vse imetnike brezplačnih vstopnic naprošali za obvezni samoprispevek dveh evrov. Izjemo bodo naredili le pri gibalno in senzorno oviranih, otrocih do šestega leta starosti ter tehničnih ekipah, ki ne bodo neposredno vpletene pri nekem dogodku, a sicer predstavljajo podporo. Zbrana sredstva bodo namenjali posameznim mladim ustvarjalcem in skupinam, ki se bodo odzvale na javni poziv; v prvem letu bodo strokovna žirija in donatorji izmed prijavljenih izbrali glasbenika ali zasedbo, ki mu bo Kulturni evro pomagal sofinancirati izdajo albuma, prihodnje leto pa bo iztržek usmerjen k ustvarjalcem in producentom na področju sodobnega plesa. »Na konkretni ravni želimo ukrepati v povezavi z zastonjkarstvom, obenem pa hočemo nabrati dodatno finančno spodbudo za mlade ustvarjalce,« potezo pojasnjuje Uroš Bonšek, vodja za stike z javnostjo v Kinu Šiška.
»Božanje« po žepu
Projekt naj ne bi zahteval nikakršnih dodatnih sredstev, saj bodo vse aktivnosti izvedene v okviru rednih delovnih oziroma pogodbenih obveznosti zaposlenih in honorarnih sodelavcev v Kinu Šiška. Delovanje tega sicer v veliki meri financira Mestna občina Ljubljana, a v Centru urbane kulture pravijo, da je napajanje iz javnih sredstev le deloma učinkovito, saj morajo skoraj polovico vseh financ za dejavnost, upravljanje objekta in opremo pridobiti sami, na trgu. Pričakujejo pa, da se bo glede na statistiko preteklih sezon do konca koledarskega leta zaradi omenjene akcije nabralo od tri do štiri tisoč evrov, ki bodo nato šli v roke izbranih mladih ustvarjalcev.
Projekt Kulturni evro, podnaslovljen Kulturni do kulture, bo po žepu »pobožal« obiskovalce, ki so na listi gostov, prejemnike akreditacij ter imetnike letnih vabil in nagradnih vstopnic, torej vse od sponzorjev in partnerjev pa do novinarjev. Zaradi slednjih so imeli v Kinu Šiška največ pomislekov glede uvedbe dajatev, saj so se zbali negativnega medijskega odziva, a so se nato odločili akcijo izvesti brez izjem ter plačilo dveh evrov prepustiti poslovni in kadrovski politiki posameznih medijev. Čeprav je nekaj medijev že izrazilo podporo projektu, pa je med določenim delom sedme sile ta povzročil precej razburjenja, zaradi česar naj bi nekateri novinarji, fotografi in televizijski snemalci bojkotirali četrtkov koncert, nasprotniki uvedbe kulturnega evra pa naj bi se povezali tudi na facebooku.
Urednik kulturnih strani v Dnevniku Gregor Butala odločitve Kina Šiške ni posebej komentiral, menil pa je: »Če gre novinar na prireditev po naročilu medija in z namenom, da bo o dogodku poročal, bi moral – če ni dogovorjeno drugače – morebitne dodatne stroške tako ali tako pokriti medij. Če pa gre kdo tja na lastno željo in mu prireditelj iz takih ali drugačnih razlogov vseeno izda brezplačno vstopnico, pa v takem 'obveznem samoprispevku' ne vidim nič zelo strašnega – čeprav nedvomno obstajajo tudi drugi načini omejevanja zastonjkarstva.«
Možna postranska škoda
Ta sprememba posebej ne vznemirja niti publicista in kritika Igorja Bašina: »Poteza kulturnega evra je odgovor na razpasle liste gostov, ki so pogosto celo daljše, kot je prodanih vstopnic. Zdi se mi, da bodo v tem primeru pač odpadli tisti, ki bi bili na dogodku samo zato, ker jim ni treba plačati vstopnine – kar sploh ni tako slabo. Da bodo oziroma bomo morali novinarji in kritiki prispevati svoja dva evra na dogodek, pa ocenjujem kot nekakšno 'kolateralno škodo'. Zanimivo se mi zdi vprašanje, ali se bodo vodstva medijskih hiš odzvala na to zalaganje iz žepov svojih novinarjev in kritikov. Sicer pa kulturni evro jemljem kot obliko crowdfundinga, ki ima svoj namen oziroma naj bi imel svoj učinek.« Poleg tega se Bašinu zdi spodbudno, da bodo zbrana sredstva namenjena ustvarjalcem, mlajšim od 25 let.
Nasprotno pa generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik meni, da bi moralo štipendiranje mladih umetnikov ostati stvar države, fundacij in podjetij. »Rad bi doživel reakcijo novinarjev ali uredništev, ki jih nagovarjamo, da pišejo o programu Cankarjevega doma, a jim ne bi dali akreditacij. Ali pa sponzorjev, ki jim vedno pripada določeno število brezplačnih vstopnic, ker podpirajo kulturo. Ne predstavljam si tudi, da bi omenjeni prispevek na vstopnico zaračunavali članom kolektivov, ki morajo po službeni dolžnosti gledati predstave. Brezplačne vstopnice so praksa, ki velja po vsem svetu,« je do ideje kritičen Rotovnik. Iz SNG Opera in balet Ljubljana pa so nam denimo sporočili, da sami razdelijo izjemno nizek delež brezplačnih vstopnic, a bi kljub temu tovrstno pobudo v prihodnje verjetno vsaj v določenih primerih podprli.
