Obnovo zdravilišča je predvidela strategija razvoja slovenskega turizma, sprejeta leta 2002. V poplavi strategij, ki se redko uresničijo, je obnova zdravilišča dejansko pozitivna zgodba, a vse, kar se je dogajalo vmes, bi želeli vsi kar najhitreje pozabiti. Začelo se je z idejo pokojnega Saše Baričeviča, da v Rimskih Toplicah vzpostavi zdravniško ponudbo. Zgodbo je že takoj na začetku začinila vprašljiva vloga Baričevičeve prijateljice, nekdanje vodje agencije za prestrukturiranje in privatizacijo Sonje Bukovec, ki je kakršno koli pristranskost sicer odločno zavrnila. Izkazalo se je, da Baričevič nima lastnih sredstev, zato so projekt, ki naj bi stal 23 milijonov evrov, nadaljevali drugi vlagatelji – Unior, NLB, Nova KBM, Mobitel, Zavarovalnica Triglav in državna Kapitalska družba. Država je prispevala nepremičnine, ministrstvo za kulturo naj bi saniralo park, projekt, ki bo »v vzor in ponos vsej državi«, se je začel in leta 2006 so zabrneli prvi stroji. V naslednjih letih so bile Rimske terme redni zmagovalec na razpisih za evropska in druga javna sredstva, vrednost projekta se je iz leta v leto zviševala, načrti so presegli celo 70 milijonov evrov, in čeprav so lastniki s sprotnimi dokapitalizacijami krepili družbo, je leta 2009 denarja zmanjkalo. Če prej nadzora ni bilo, so zdaj letele glave. Investicijski načrt so spremenili, idejo zdraviliškega dela opustili in vrednost naložbe znižali pod 50 milijonov evrov. Lastniki so družbo znova dokapitalizirali, ta je za dokončanje naložbe prejela 20 milijonov evrov bančnih posojil in novih 6,8 milijona evrov evropskih sredstev.

Maja 2011 je sledilo slavnostno odprtje, mesec pozneje pa prva kazenska ovadba. Ugotovili so, da je bilo 13 milijonov evrov, ki so jih za gradnjo plačali Vegradu, dejansko namenjenih »preslepitvi« države pri pridobivanju evropskih sredstev. Hilda Tovšak je končala v zaporu, Rimske terme pa z računom države, ki terja vračilo skoraj deset milijonov evrov. Pol leta po odprtju je družba končala v prisilni poravnavi. Nekoč 50 milijonov evrov vredno naložbo so znižali na 25 milijonov, pozneje pa na vsega 8,5 milijona evrov, za kolikor jo je stečajni upravitelj Boris Dolamič, ki nikoli ni užival zaupanja upnikov, konec lanskega leta prodal na dražbi. Če odštejemo državo in banke, ki jim bo luknjo, ustvarjeno v Rimskih termah, z davkoplačevalskim denarjem tako in tako pokrila država, so jo najslabše odnesli podizvajalci in dobavitelji Rimskih term, edine družbe v stečaju, kjer zaposleni niso izgubili dela.

Ne glede na to, kdo bo v Rimskih Toplicah nadaljeval zgodbo zdraviliškega turizma, je obnovljeno zdravilišče zato hkrati spomenik neučinkovitemu upravljanju državnega premoženja, kriminalu gradbenega lobija, opeharjenim podizvajalcem, nespametni porabi evropskih sredstev, bančni luknji, davčnemu dolgu in vsemu drugemu, tako značilnemu za Slovenijo.