V odličnem romanu Lepa služba je angleški pisatelj David Lodge že davnega leta 1988 popisal britansko propadanje industrije, ki so jo izpodjedle borzne špekulacije, in ukinjanje javnega visokega šolstva, ki se je v tedanji thatcheristični Veliki Britaniji nenadoma znašlo na zatožni klopi kot proračunski parazit, ki se mora nujno utilitarno povezati z gospodarstvom in končno postati koristno. In to je natančno dikcija naših politikov tudi leta 2014, kar je le ena izmed dramatičnih posledic dejstva, da naši politiki ne berejo književnosti.

Ljudje torej ne nasedajo več ekonomskim pridigarjem, ki blodijo o svobodnem trgu, o nujni rasti, ljudje empirično razumejo, da gre za prerazpodelitev bogastva iz naročja večine k manjšini, da se je povojni proces naraščajočega ekonomskega blagostanja, tesno povezanega z demokracijo, znova obrnil, četudi smo verjeli, da je nepovraten in da je enako samoumeven kot razvoj, ki naj bi bil ravno tako samoumevno napreden. Ta iluzija o enkrat za vselej doseženih demokratičnih in ekonomskih standardih in o zagotovljenem večnem pomikanju k boljšemu (pa četudi tu in tam korak nazaj) je padla. S postopno demontažo mukoma doseženih socialnih, političnih in ekonomskih pravic (počasno kuhanje žabe) se vračamo v predmoderno stanje brezpravja, samovlade in zlorabe, v čas kaosa in sporadičnih izbruhov nezadovoljstva in revolta, ki kot mehurček za nekaj časa vznemirijo površino, medtem ko se procesi razpadanja družbe, kakršno je zahodni svet zgradil po drugi svetovni vojni, nadaljujejo.

Tudi glede tega, kaj naj bi ponovno zagnalo ekonomijo, si država in (francosko) ljudstvo stojita na nasprotnih bregovih: če politika govori o novem zagonu industrije, v to rešitev verjame le 14 odstotkov ljudi. Večina stavi na postindustrijsko paradigmo, kjer bodo ekonomijo poganjali visoka tehnologija, vlaganja v energetiko in storitve. Ta nabor implicitno pomeni podporo usmerjenosti v čiste, ekološke in ljudem namenjene panoge, predvsem pa v večjo dodano vrednost, ki omogoča boljše zaslužke. Industrija v splošnem mnenju očitno predstavlja le še okolje neusmiljenih konkurenčnih bojev, seljenja proizvodnje, večnega zastarevanja tehnologij, množičnih odpuščanj, brezobzirnega onesnaževanja in mezdnega odnosa do delavcev.

Zaslužek je tudi tisti, ki mu največ vprašanih pripisuje zmožnost novega ekonomskega zagona, hkrati pa so Francozi očitno alergični na prejemnike različnih podpor, predvsem na tiste, ki imajo kakšno premoženje, pa tudi na one, ki dobivajo nadomestilo za brezposelnost – kar 38 odstotkov bi ta nadomestila skrajšalo. Glede prvega, zlorab podpor, o katerih je v zadnjih letih veliko govora v praktično vseh državah EU, bi bila zelo koristna kakšna temeljita raziskava, ki bi pokazala resnični obseg teh zlorab. Zdi se namreč, da problem napihuje predvsem država, kadar uvaja neoliberalne reforme socialnega skrbstva ali proračunske programe »zategovanja pasov«, ki prejemnikom nalagajo nove in nove birokratske ovire, ki naj bi preprečile zlorabe, četudi bi bilo proti zlorabam mogoče ukrepati z večjo ažurnostjo birokracije in z ustrezno inšpekcijsko službo. Tudi dejstvo, da bi kar 38 odstotkov vprašanih skrajšalo nadomestilo za brezposelnost, bi lahko bilo posledica demagoškega prenapihovanja problema zlorab, hkrati pa že tudi močno napredujočega mnenja, da je človek sam odgovoren za svoj (ne)uspeh. Tukaj rezultat ankete že nakazuje, da se je neoliberalni model, se pravi tista temeljna družbena sprememba, ki je povzročila drsenje navzdol, kljub ogorčenju ljudi v neki meri že prijel, da ljudje verjamejo, da si morajo pomagati sami. Eni verjetno zato, ker so v dovolj privilegiranem položaju, da to zmorejo, drugi zato, ker so popolnoma razočarani nad sistemsko pomočjo in prepuščeni sami sebi.

Da to drži, priča kar 60 odstotkov tistih, ki menijo, da je treba vlogo države omejiti na minimum. Tu je videti pojmovno zmedo, ki jo povzročajo krčenje socialne države na eni strani ter dvig davkov in neučinkovitost ekonomske politike na drugi: ljudje imajo občutek, da jih država ovira in odira hkrati. Večina meni, da bi ekonomijo pognali višji dohodki, pri tem pa očitno spregledajo, da te v veliki meri lahko zagotovi ravno država (v javnem sektorju, z zagotovitvijo minimalne plače, s preprečevanjem off-shora, z zaščitno delovno zakonodajo, ki kroti zasebna podjetja itn.). Kot bi ne verjeli več, da je država sploh še lahko učinkovita, in kot bi se ne zavedali, da redukcija države namesto njene reforme pomeni nadaljnji korak k liberalizaciji, torej zmanjšanje javnega sektorja in popolno prevlado trga ter socialnega darvinizma. Največji delež ljudi, 54 odstotkov, tako verjame, da se lahko zanesejo le še nase; mušketirstva je konec.

Če k temu dodamo še 70 odstotkov vprašanih, ki menijo, da je Francija v zatonu, je očitno, da tudi patriotska vera izginja, da se Francozi, ki so bili nekoč tako ponosni nase, v globalnem talilnem loncu zavedajo, da je država izgubila in zapravila svoje prednosti in specifike, zaradi notranjih političnih, etničnih in socialnih nasprotij pa je vsak dan manj tudi povezanosti.

V resnici anketa ne kaže velikih specifik, v premnogih evropskih državah ta položaj vic, ki so nam ga namenili, daje podobne odgovore, podobno nihanje med željo po ekonomski in socialni varnosti, ki jo lahko zagotovi le skupnost, in sveto jezo nad sistemom, ki vse več jemlje in vse manj daje.