Pričakovali so prometne zamaške, izpade električne energije in pomanjkanje snega. Zaradi protigejevske kampanje so bili morebitni izgredi ves čas v zraku, najbolj črnogledi pa so bili prepričani, da bodo islamski skrajneži izvedli teroristični napad. Toda zgodilo se ni nič od navedenega. Olimpijske igre v Sočiju pa so označili kot najboljše v zgodovini. Kaj drugega bi bil za Vladimirja Putina, predsednika po površini največje države na svetu, fiasko brez primere, saj sta izgradnja infrastrukture in izvedba iger – zanje so kandidirali že v letih 1998 in 2002 – stali vrtoglavih 51 milijard ameriških dolarjev.

Soči je bil že od časov carjev priljubljena turistična destinacija premožnih Rusov in elite. Olimpijske igre pa naj bi bile porok, da to znova postane. »Soči ni Pariz ali Tokio. Ni ravno najbolj zanimiv turistični kraj na svetu,« je pred igrami dejal Christopher Dworin, strokovnjak za turizem, ki pa bi bil nad tem, kako je Soči videti danes, gotovo navdušen. In čeprav so prvi dan naslovnice medijev polnile zgodbe o rumeno obarvani pitni vodi, ki je pritekla iz cevi, množici potepuških psov ter nedokončanih hotelih in čudnih straniščih, z dvema školjkama druga ob drugi, pa so športne zgodbe hitro slavile zmago in je pozitivizem prevladal nad negativizmom.

»Simbol olimpijskih iger, pet krogov, je najbolj prepoznavna znamka na svetu, zato se vanjo splača vlagati,« pravi Francis Gabet, direktor olimpijskega muzeja v Lozani, in dodaja: »Tudi če igre sprožajo polemike, so vedno pozitivne.« Polemik tudi tokrat ni manjkalo, razlog zanje naj bi bila tesna vpletenost mafijskih združb, nekaterih pomembnežev in predsednika Putina, zato ne čudijo govorice, da je tretjina vrtoglavega milijardnega zneska pristala na bančnih računih posvečenih. Od prvega dne, ko so Rusi v letu 2007 dobili zeleno luč za organizacijo iger, je bilo jasno, da bodo pogoltnile goro denarja. »Proračuni gradnje prizorišč so bili zgolj informativne narave, dejanska končna cena ni skrbela nikogar, denar pa se je do izvajalcev stekal neposredno iz zveznih rezerv,« je dejal eden izmed tujcev, ki so sodelovali pri izvedbi iger. To ni skrbelo nikogar. Pomembno je bilo le, da bodo (tuji) turisti zadovoljni zapuščali igre, pa čeprav so bili nekajdnevni turistični programi vse prej kot poceni ter so se gibali med 5000 in 7000 dolarji, obiskovalci pa so samo za nakup olimpijskih spominkov in dresov porabili pol milijarde dolarjev. V primerjavi z vrtoglavimi stroški malenkost, zato mnogi ne verjamejo, da bodo vsi računi plačani. Primer so igre iz leta 1976 v Montrealu, dolg v višini 2,7 milijarde dolarjev so poplačali šele pred devetimi leti.

Toda vrtoglave številke niso nekaj, kar bi zanimalo športnika, ki so ga razglasili za najbolj zanimivega na igrah. Govori pet jezikov, posnel je že osem albumov in šteje 55 let, zato ne čudi, da je bil najstarejši aktivni udeleženec iger. Hubertus von Hohenlohe, »mehiški princ«, je utelešenje reka ustanovitelja iger Pierra de Coubertina Važno je sodelovati in ne zmagati. Smučar se je tudi tokrat predvsem zabaval – kot to na igrah počne že od leta 1984 in Sarajeva – in Slovenki Tini Maze namenil vrsto komplimentov: »Zelo lepa je. Veliko prijateljev mi je poslalo sporočila. Spraševali so me, kdo je ta lepa manekenka.« Hubertus se sicer preživlja s petjem in fotografiranjem, pred njegovim objektivom je že stala tudi dvakratna olimpijska zmagovalka.

Toda največji zmagovalci iger so vendarle organizatorji, ki jim je uspelo, da so kljub subtropskemu podnebju – mesto ob Črnem morju s svojimi palmami spominja na Azurno obalo – pod streho spravili vsa tekmovanja. Na smučiščih v Roza Hutorju so imeli za vsak primer spravljenih kar 700.000 kubičnih metrov snega pod posebnimi odejami, ki so onemogočale, da bi se odmrznil, temperature, ki so bile podobne spomladanskim (od 10 do 20 stopinj Celzija), pa so bile previsoke, da bi si lahko pomagali s 400 stroji za izdelavo snega, če bi ga potrebovali. Vse je nared, da Soči postane priljubljena turistična destinacija za premožne, trenutno pa se zdi, da bodo bolj kot tujce morali prepričati ruske oligarhe, ki se trenutno raje razvajajo v Koloradu, Gstaadu ali Courchevelu.