Z osmimi kolajnami so bile zimske igre v Sočiju najuspešnejše v zgodovini slovenskega športa, toda primat po skupnem številu odličij imajo še vedno slovenski športniki na poletnih igrah. Če pogledamo zgolj igre v času samostojne države, potem ima Slovenija devetnajst kolajn na poletnih igrah in petnajst na zimskih igrah.
Pred tem so Slovenci odličja osvajali za kar tri različne države. Najprej za Avstro-Ogrsko, nato za Kraljevino SHS in pred samostojnostjo še za SFR Jugoslavijo. Vse se je začelo leta 1912 v Stockholmu, ko je kot prvi Slovenec srebrno kolajno v sabljanju osvojil Rudolf Cvetko, ki je bil del avstrijske ekipe. Na avstrijskem vojaškem inštitutu je bil sabljaški inštruktor, v avstrijski vojski pa je kot častnik preživel tudi prvo svetovno vojno. Umrl je leta 1977.
Obe svetovni vojni je preživel tudi Leon Štukelj, ki je še vedno najuspešnejši slovenski športnik na olimpijskih igrah. Osvojil je kar šest kolajn: dve zlati v Parizu (1924), eno zlato in dve bronasti v Amsterdamu (1928) in še eno srebrno v Berlinu (1936). Toda lahko bi jih še več. »Na pariških igrah, kjer sem dobil dve kolajni, sem se uvrstil tudi na eno četrto mesto. Prisodili so mi 21 stotink, tretjemu pa 24, in je samo malo manjkalo, da bi dobil tretjo kolajno. Podobno je bilo pri skoku čez konja, ki je bil tedaj nekoliko drugačen, kot je današnji. Tudi na njem sem bil četrti in je majčkeno manjkalo do kolajne,« je nekoč dejal slovenski olimpijec, ki je pri stotih letih umrl leta 1999. Vitalen je ostal vse do konca življenja, saj si je vseskozi utrjeval mišice. Da je ostal zapisan gimnastiki, je bilo odločilno obdobje, ko je obiskoval ljubljansko pravno fakulteto. »Če bi se leta 1919 v moj letnik kaj več vpisovale tudi dame, se bojim, da bi jaz bolj malo telovadil na krogih,« je dejal v šali. Ko so ga vprašali za recept za dolgo in zdravo življenje, pa ni ponudil nobene posebne znanosti: »Ne kadi, ne pij, veliko teci in ne bodi požrešen!«
Tudi po drugi svetovni vojni so bili slovenski športniki uspešni v gimnastiki, predvsem po zaslugi Mira Cerarja. S tridesetimi kolajnami na največjih tekmovanjih (olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva) je še vedno najboljši slovenski športnik vseh časov. Sodeloval je na treh olimpijskih igrah (1960 v Rimu, 1964 v Tokiu in 1968 v Ciudadu de Mexicu), kjer je osvojil dve zlati kolajni in eno bronasto. V Rimu je med Slovenci nastopil tudi Igor Radin, ki je bil del jugoslovanskega četverca s krmarjem. Kolajne sicer ni osvojil, a se je leta 1964 v Innsbrucku vpisal v zgodovino kot edini Slovenec, ki je nastopil tako na poletnih kot zimskih igrah. V Avstriji je bil namreč član jugoslovanske hokejske reprezentance.
Do prve kolajne na zimskih igrah so Slovenci prišli šele leta 1984. Za drugo mesto v slalomu jo je v Sarajevu dobil Jure Franko, ki ni postal zgolj slovenski, ampak kar jugoslovanski heroj. V Sarajevu ga še danes prepoznajo skoraj na vsakem koraku, nihče pa ni pozabil napeva: »Volimo Jureka više od bureka!« Kljub temu je večji del olimpijskih iger preživel na treningu v Sloveniji, saj so bile v okolici Sarajeva slabe snežne razmere. »Nekaj olimpijskega vtisa smo na ta račun sicer zamudili,« je povedal Franko, ko se je pred kratkim spominjal svojega največjega uspeha v karieri.
Olimpijsko kolajno je dočakal tudi Primož Peterka, a to v času, ko že ni bil več med najboljšimi na svetu. V letih 1997 in 1998 je osvojil veliki kristalni globus za najboljšega skakalca v svetovnem pokalu, a na olimpijski oder leta 1998 v Naganu ni stopil. To mu je uspelo štiri leta kasneje, ko je bil del slovenske ekipe, ki je v Salt Lake Cityju osvojila moštveno bronasto odličje. Skupaj s Tino Maze sta edina slovenska športnika, ki imata tako veliki kristalni globus kot olimpijsko odličje.
