To seveda ni presenetljivo. Že leta 2007, ko je Soči dobil igre, je bilo jasno, da bodo te promocijski festival nove, Putinove Rusije. Tudi z izbiro prizorišča. Umeščene na rob severnega Kavkaza, regije, ki si je Rusiji niti v dveh stoletjih vojn nikoli ni uspelo docela podrediti, le streljaj od Abhazije, ene od dveh proruskih »krajin« v neubogljivi Gruziji, in le malo dlje od Čečenije, največje žrtve škornja ruskega predsednika, so prinašale jasno sporočilo o ponovnem vzponu postsovjetske Rusije. Pozabite na floskule o miru v času olimpijskih iger: politika (moči) je bila zapisana v sam genski kod Sočija. Ta je bil kot tak le postranski del »nove velike igre« med Rusijo in zahodnimi državami, ki se je v zadnjem letu lomila na več frontah. Po Siriji, kjer je Putinu pred Američani uspelo ubraniti zadnjega zaveznika na Bližnjem vzhodu Bašarja Al Asada, plinovodu Južni tok in Cipru, kjer je trojka v »reševalni« finančni operaciji zasegla tudi milijarde ruskih depozitov, zdaj še v Ukrajini. Tam je v teh dneh padel Putinov satelit Viktor Janukovič. Da bo ironija popolna, se je to zgodilo še pred koncem iger, namenjenih utrjevanju videza Putinove moči.

Kljub temu je bil na prvih »hladnovojnih« igrah po koncu hladne vojne v ospredju vendarle šport. Zgodovina bo pomnila četrtfinalni poraz ruskih hokejistov, športni polom, primerljiv z znamenito »tišino na Marakani«, domačim porazom Brazilije v finalu svetovnega prvenstva leta 1950 proti Urugvaju. Prav tako solze Bodeja Millerja, dvojno skakalno krono Kamila Stocha, šampione v petem desetletju življenja (Bjørndalen, Kasai, Selänne), nizozemsko dominacijo v hitrostnem drsanju, fotofiniš desetletja v smučarskem krosu… Da, žal tudi smučanje Vannese Mae, neokusno pljuvanje po Anteju Kosteliću in nenavadne sodniške odločitve pri umetnostnem drsanju.

Slovenci? Če kaj, nas je Soči dokončno naučil, da je fraza o tem, da smo najmočnejši, ko stopimo skupaj, le stereotip brez vsebine. Domala vse naše šampionske zgodbe iz Sočija dokazujejo ravno nasprotno: da sta ključna pogoja za uspeh vztrajanje na lastni poti, če je le ta prava, in to, da talent dobijo v roke pravi ljudje, še zdaleč ne nujno politično ali drugače sprejemljivi za večino. Zgodba o navezi Maze-Massi s svojim zlatim razpletom že zdaj čaka na film. Po enaki, a javno precej manj odmevni in cenejši samostojni poti se je predlani odpravil deskar Žan Košir. Celo Petra Prevca kljub neverjetno »zemeljskemu« pristopu do sveta morda (še) ne bi bilo tam, kjer je, če ena največjih kriz v domačem skakalnem športu za trenerja ne bi naplavila Gorana Janusa.

Tudi zato vprašanje, zakaj športnikom uspeva, politikom pa ne, ki smo ga slišali vsaj stokrat v zadnjih dveh tednih, samo po sebi nima smisla. V športu že zaradi hude selektivnosti ob garanju in znanju ni prostora za kupčkanje in špekuliranje – lastnosti, ki sta v politiki več kot zaželeni. Še najboljše vzporednice med športom in življenjem so nam pokazali hokejisti. Prepad med vrhunskostjo najboljših hokejistov in razsutostjo domače hokejske scene je lahko najboljša šola za domača podjetja, znanstvenike in ustvarjalce. Uči nas, da kvaliteta ob pravi meri volje vedno najde pot. Da bližnjic do uspeha ni. Da je pametneje iskati kupca v tujini kot državo prositi za kisik. In da razvoja duha ne more biti v zaprtih cehovskih in incestno prepletenih domači(jski)h krogih. Vsa ta spoznanja pa so vredna več kot vseh osem osvojenih medalj skupaj.