V tem smislu je nov pomen in novo osmislitev v celotni zgodbi za mnoge dobil tudi odstop ministra za zdravje Tomaža Gantarja mesec dni pred tem, hkrati pa je dodatno težo in pomen dobilo iskanje novega ministra za zdravje. Poslušali smo drug drugega in drug drugemu verjeli, da procesa zdaj, ko so se stvari premaknile, ni več mogoče ustaviti ali celo obrniti, da zgodbe ni več mogoče vrniti v stare tire, da ni več mogoče v staro argumentacijo in tonaliteto kontinuitete, ki je prekrivala zdravstveni sistem in njegove deviacije dolga desetletja. Zdelo se je, da je občutek, iz katerega je rasla konstruktivna atmosfera, občutek, da lahko, da je mogoče in da zmoremo, če le zares in dovolj hočemo, dokončen, da po prvem koraku, ki je nedvomno čiščenje sistema najbolj očitnih gnojnih bul, sledijo najbolj nujne korekcije in redefinicije sistema, ki niso nobena skrivnost več, in da ni več sile, ki bi lahko stopila med nas in srečno prihodnost v obliki večje transparentnosti in učinkovitosti sistema.

Znotraj preobilja vse te gotovosti se je zdel predlog mandatarke nič več in nič manj kot samo logičen, da ne rečemo celo edino mogoč. Kdo pa naj bo v opisani situaciji, v izrisanih parametrih in v nastali atmosferi nov minister za zdravje, če ne prav eden največjih strokovnjakov za področje javnega naročanja pri nas? Kdo bo uredil segment javnega naročanja v javnem zdravstvu, če ne bivši predsednik računskega sodišča? Kdaj pa, če ne zdaj, ko drug drugemu zagotavljamo in po malem verjamemo, da v državi ni več nedotakljivih? Kdaj bomo dočakali milost politične volje, če ne v tednih neposredno po prvih hišnih preiskavah, v nastali pozitivni in konstruktivni atmosferi? Kdaj, če ne zdaj, ko je korupcija tema številka ena v državi? Kdaj, če ne zdaj, ko velja popoln konsenz, da je znotraj problematike korupcije v državi ta pojav še posebno problematičen v zdravstvu in kot tak absolutna prioriteta na tem področju? Kdaj, če ne v tem preostanku leta in pol, kolikor ostaja do konca mandata? Zakaj ne ta čas optimizirati v smislu rešitve najbolj problematičnega segmenta sistema, javnega naročanja? Zakaj ne bi naredili konkretnega koraka naprej, da se lahko naslednji minister posveti (pre)številnih drugim problemom in težavam v zdravstvenem sistemu? Kdaj, če ne zdaj, ko smo zmetali debele milijarde v banke, ko je država kronično brez denarja in ko se serijsko zadolžujemo pri skrivnostnih skladih? Kdaj, če ne zdaj, ko se preprosto ne moremo načuditi, kako je mogoče, da je vse skupaj trajalo toliko časa, da se je vse skupaj dogajalo tako rekoč pred našimi očmi in z našim vedenjem? Vsa ta masa denarja, vsa ta leta zgolj pod tančico javne tajne? In končno: ali obstaja sila, ali obstaja naveza, ali obstaja oseba, ali obstaja kar koli, kar lahko stopi med nas in srečno prihodnost v obliki večje transparentnosti in večje učinkovitosti sistema?

Potem je stopil pred kamere predsednik SD Igor Lukšič. Bilo je jutro, bile so neke hiše, bilo je neko dvorišče, bil je herpes na ustnicah, bila je zimska sapa in bila je izjemno kratka izjava, pravzaprav le nekaj mimogrede in v mimohodu navrženih oziroma odvrženih besed. Brez vsebine in brez zanimanja za kakršno koli vsebinsko argumentacijo. Zgolj s tonaliteto dovršene arogance in s tako čistim in popolnim cinizmom, kot ga v trenutnem naboru slovenske politike premore samo še Janez Janša. Odločno, dokončno in skrajno podcenjujoče povlečena črta je ponovno razmejila svet na tistega, v katerem vlada običajna gravitacija, običajna logika in običajno zdravorazumsko mišljenje, od sveta slovenske politike, ki ima svoje lastne fizikalne in pravne zakone, svoje lastno (ne)razumevanje politične odgovornosti in vsega drugega. Dobili smo prijateljski nasvet, da bi bil čas, da odrastemo, da so vse te naše analize in argumentacije sicer povsem simpatične stvari, ampak da je nekaj tednov naivnosti in idealiziranja čez glavo polna mera. Dobili smo še eno manifestacijo absolutne vseenosti, popolnega avtizma in samozadostnosti domače politike, ki jo kaže do sveta na oni strani televizijskih kamer.

Zadnje poglavje te zgodbe, ki je vzniknila iz optimizma po prvih preiskavah zaradi sumov korupcije v zdravstvu, iz občutka, da lahko in da je mogoče, se je odvila na ozadju neverjetnega triumfa slovenskega športa. Medtem ko smo si kar nekako zmedeni podajali statistike, ki govorijo, da smo po številu medalj glede na višino BDP na prebivalca prvi na svetu, da smo po številu kolajn na število prebivalcev drugi na svetu, je politika naš film z znano lahkotnostjo, aroganco in vseenostjo, brez pojasnil ali argumentov vrnila v dobre stare tire, po katerih smo pred hišnimi preiskavami vozili desetletja. O petsto milijonih v segmentu javnega naročanja, ki so bili še pred mesecem dni absolutna prioriteta, smo na predstavitvi nove kandidatke za ministrico slišali komaj kaj, pa še to nekako mimogrede, bolj v smislu opozorila, da bo v bližnji prihodnosti tudi to področje zahtevalo bolj natančen in sistematičen premislek. Vse drugo je tako dobro znan refren o betoniranju obstoječega stanja in o osupljivem niču. Še en miniaturni portret domače politike, njenega avtizma, nivoja in globokega nespoštovanja prebivalcev te države.