Kakor vihar

Narodno-zabavna glasba? Prevladovala je na sprejemih za olimpijce. Medalje je pač priborilo podeželje. Glasba, ki je v mestu domnevno ne maramo. No, vplivna cona Slaka, Avsenika, Modrijanov ter drugih prvakov se tudi v Ljubljani prej ali slej začne že takoj po ožjem središču mesta. Sploh v teh časih fuzije folka in urbanega. In kak dan nazaj sem na primer zašel na zabavo v režiji bratov Srbov, kjer so ob Sinanu in Halidu program suvereno soustvarjali Avseniki in Modrijani. Narodno-zabavna glasba je paradoks. Malodane povsod kulturniški povzpetniki v svoji grebaži za najvišje pozicije ter potrebi po stratificiranju pljuvajo čeznjo, kljub temu pa trdoživo drži svoje pozicije. Ko sva z Gasom avgusta pozno popoldan, ko se je plus 40 stopinj Celzija spustilo na osvežujočih 30, sedela na svojem balkonu bloka v Skopju, iz stanovanja pa je odzvanjal nabor približno 100 najlepših makedonskih narodnih pesmi, je po ulici spodaj prikorakala gospa. Utrujena od dela, s potrebščinami za večerjo v PVC-vrečki. Takšna običajna skopska gospa, nekaj let pred upokojitvijo, gospa srednjega staleža, s tisto sredinsko modrostjo in čustvujočnostjo na obrazu. Ni obrnila glave, da bi pogledala proti balkonu. Celo kanček jo je sklonila naprej. Bržkone zato, da bi skrila, da se je namuznila. Prizor ji je bil všeč. Nevede in nehote sva ji bila izjemen dogodek. Kajti zvoki narodne glasbe sredi mesta so rariteten pojav tudi v Skopju. In podobno gospo sem pred dnevi pri muzanju zasačil v Ljubljani. V Maistrovi ulici. Torej prav tako tisti, na kateri je kulturno ministrstvo. Kar ni odveč omeniti. Kajti do zdaj nepreseženo največji pop kulturni dosežek Slovencev je vendarle ansambel bratov Avsenik in njihovih 30 in nekaj milijonov prodanih nosilcev zvoka doma ter na tujem. Gre za sceno, ki si zasluži spoštovanje. Dokler je seveda sama spoštljiva do tebe kot drugačnega. Vzrok za nasmešek gospe je bil posebnež, voznik avtomobila, ki se je v sončnem popoldnevu v svojem nizkokategorniku počasi pricijazil po cesti, skozi okna, ki so bila odprta morda tudi zgolj zato, ker se mu je pokvaril avtomatski mehanizem za zapiranje, je pa odzvanjal neki narodnozabavni napev. Kulturno šokantno, čeravno z narodnozabavno glasbo vsaj sam nimam problemov. Razen nekaj všečnih zadev, kot Kadar pa mim hiške grem, Krka sanjava (sploh kadar se gremo kopat) in še nekaj komadov, je niti ne poznam niti poslušam, kar pa ne pomeni, da še nisem bil udeležen na kakšni narodnozabavni zabavi. Ena od njih je, ko sem s svojo ekipo v Planici nekoč nameraval s prodajo neke domislice izvesti veliko finto. Nakana se zaradi sesutja distribucijske mreže ni posrečila (beri: vsi so artikel želeli, nikjer se ga pa ni dalo kupiti) in v zadnji fazi je bilo treba finančni brodolom iti z neposredno prodajo milit v velik planiški šotor. Kjer se je odvijala klasična planiška poznopopoldanska nedeljska zaključna zabava. Nepozabna stampedo izkušnja. Kajti narodno-zabavna glasba je predvsem plesna, fizična glasba. Glasba za staro konvencionalno vrsto parjenja skozi ples v paru. To je njen osnovni namen. Da poganja žur. Na koncu mi je bila udeležba v džumbusu celo všeč in menda me je tisti Zagrebčan, ki je bil v bundi Medveščaka in z očali Ray Ban videti kot sin mogotca, ki mu pri poznih 40 letih kokain in viski še vedno financira družina, pri kroženju po prostoru prav zato ustavil, da bi mi v silnem trušču na uho pripomnil: »Stari, to je rock'n'roll.« No, v vsakem primeru mi bo čez leto milo slišati, da je pesem Kakor vihar narodnjaška himna nogometnega kluba Olimpija v izvedbi ansambla Toneta Perka iz leta 1967, ki jo je v svojem olimpijskem prenosu proslavil in reaktiviral dr. Stare, Sazasu nepričakovano pobrala kak cekin. To, da se tako nenamenoma in slučajno obudi tako neznan komad, daje življenju te skupnosti na tem teritoriju neki smisel. Če ne drugega, gre za odkritje, ki ruši mnenje, da je vse jasno in da se vse ve.