Vojna v Siriji je do zdaj pregnala z domov že 8,9 milijona ljudi. Največja begunska kriza po Ruandi in BiH, za nekatere celo največja humanitarna katastrofa po drugi svetovni vojni, je ljudi večinoma razkropila po sosednjih državah. Največ jih je zatočišče poiskalo v Libanonu.
Sirska begunska kriza je ob poskusih reševanja državljanske vojne v središču mednarodne pozornosti že zadnja tri leta. Glavnina pregnanih je razseljena znotraj Sirije (6,5 milijona), medtem ko jih je 2,4 milijona pobegnilo v tujino. Toliko jih je vsaj registriranih pri Agenciji Združenih narodov za begunce (UNHCR). Pred dnevi se je eden od njih, štiriletni sirski deček Marvan, ki je pravkar prispel v Jordanijo, znašel pod drobnogledom svetovne javnosti. Na fotografiji predstavnika UNHCR je bil ovekovečen sam s plastično vrečko v roki, kako prihaja iz puščave, ob čemer so dodali, da je bil deček ločen od družine. Ker je bilo videti, kot da je Marvan jordansko puščavo prehodil sam, je fotografija nemudoma množično obkrožila spletna družabna omrežja. A dejansko je bil fant del skupine okoli tisoč beguncev, ki je pravkar prispela v Jordanijo, med postopki prve pomoči pa je bil začasno ločen od družine oziroma je zgolj zaostal nekaj metrov za sorodniki.
Marvan je odtlej z družino nastanjen v begunskem taborišču Zaatari, kjer prebiva okoli 100.000 beguncev. S svojo družino jo je še relativno dobro odnesel, če lahko glede na to, da človek postane begunec, sploh tako rečemo. Znašel se je namreč v »urejenem begunskem taborišču«, za katero skrbita jordanska hašemitska dobrodelna organizacija JHCO in UNHCR. Begunci se lahko registrirajo, v taborišču je poskrbljeno za zdravstveno oskrbo, primerne higienske razmere, otrokom je zagotovljeno obiskovanje šole.
S precej slabšimi razmerami se Sirci soočajo v Libanonu, kamor se je doslej zateklo že 930.000 beguncev. Prava begunska taborišča, takšna kot v Jordaniji ali Turčiji, v Libanonu ne obstajajo. Kaled Jamout, koordinator pri nevladni človekoljubni organizaciji Norwegian People's aid, ki kot ena izmed mnogih pomaga sirskim beguncem v Libanonu, je namreč za Dnevnik pojasnil, da vlada ne dovoli ustanovitve begunskih taborišč iz varnostnih in političnih razlogov. Težava je v tem, da se vlada zaradi palestinskih begunskih taborišč, ki so bila postavljena po prvi arabsko-izraelski vojni leta 1948, boji, da bi sirska, če bi bila postavljena, postala trajna. »Težava je tudi v tem, da upravljanje taborišč zahteva veliko denarja in ljudi, česar pa libanonska vlada trenutna nima,« pojasnjuje Jamout.
Na štiri Libanonce en sirski begunec
Begunci so tako razpršeni po vsej libanonski državi, največja koncentracija beguncev pa je na vzhodu države v dolini Bekaa ob meji s Sirijo, na severu in na širšem območju Bejruta. Večinoma so begunci v Libanonu razpršeni po nelegalnih begunskih taboriščih. Največ teh, ki so jih v skupnosti humanitarnih organizacij v Libanonu poimenovali »nepriznana šotorska naselja«, leži vzdolž glavne avtoceste, ki vodi od sirske meje proti Bejrutu.
Natančno število takšnih šotorišč ni znano, saj ne obstajajo kriteriji, s kakšnim številom šotorov, ki jih postavijo begunske družine, se šotorišče uvrsti med nepriznana šotorska naselja. »V nekaterih stojita po dva ali trije šotori, druga so velika tudi do sto petdeset šotorov,« razlaga Jamout. Begunci naj bi bili razpršeni na vsaj 1500 lokacijah v Libanonu. Težave, s katerimi se soočajo begunci v nezakonitih šotoriščih, so predvsem neustrezne sanitarne razmere, utrjenost šotorov, pomanjkanje oblačil in prehrane. Tako kot niso natančne ocene števila nezakonitih šotorišč, saj se njihovo število zaradi nenehnega dotoka novih beguncev spreminja, se ugiba tudi o natančnem številu beguncev v Libanonu. Uradno jih je pri UNHCR registriranih 881.000, toda po ocenah libanonske vlade naj bi jih bilo v državi vsaj 1,3 milijona. Za državo s štirimi milijoni prebivalcev to torej pomeni, da delež sirskih beguncev zdaj predstavlja že eno četrtino.
»Veliko beguncev se boji registracije zaradi varnostnih razlogov. Strah jih je, da bi ti seznami prišli v roke sirski varnostni službi ali opoziciji in bi jih nato poskušali najti,« pojasnjuje Jamout in dodaja, da se mnogi ne registrirajo, ker pomoči ne potrebujejo. Premorejo namreč dovolj denarja, da lahko kupijo ali najamejo hiše oziroma stanovanja.
Velik dotok beguncev grožnja stabilnosti dežele ceder
Pred januarsko donatorsko konferenco za humanitarno pomoč Sircem je libanonski premier Nadžib Mikati opozoril, da se Libanon ne more več sam soočati z begunsko krizo. Pojasnjeval je razloge, zakaj se je Libanon odločil za politiko nevpletanja v sirske zadeve. Na prvo mesto je namreč postavil varnost in stabilnost države. Takšna politika je razumljiva, saj ena glavnih političnih sil v državi, šiitska milica Hezbolah, z borci na sirskem bojišču podpira režim Bašarja Al Asada. Mikati je dejal, da velik dotok beguncev ogroža gospodarsko in socialno stabilnost države, posledice konflikta pa predstavljajo velik izziv za že tako krhko ravnovesje različnih skupnosti v državi.
Tako kot za državo begunski val predstavlja potencialni politični problem, za lokalne skupnosti posledično prihod tako velikega števila beguncev pomeni tudi precejšen finančni zalogaj. Zgolj minuli teden je denimo na območje Arsala v severovzhodnem delu Libanona prebegnilo skoraj 10.000 ljudi. Z njihovim prihodom je število tamkaj nastanjenih beguncev korenito preraslo število lokalnega prebivalstva. »V nekaterih delih države je prihajalo tudi do občasnih napetosti med lokalnim prebivalstvom in begunci. Predvsem zato, ker so v posamičnih primerih delodajalci na račun zaposlenih Libanoncev najemali cenejše begunske delavce,« razlaga Jamout. Ker je večina beguncev slabše izobraženih, težje najdejo zaposlitev, veliko jih zato poskuša preživeti z občasnim delom na črno, predvsem v kmetijstvu.
