Ko vrednost ženske določa nekaj kapljic krvi

Domena svečenikov in stark

Devištvo so kot dar, ki ga je treba hraniti za poročno noč, začeli dojemati šele s prihodom monoteizma. Pri nekdanjih politeističnih ljudstvih enako kot pri še obstoječih naravnih mnogoboških ljudstvih namreč velja, da moški za svojo partnerico nikoli ne predstavlja prvega človeka, s katerim je vstopila v spolne odnose, saj defloracijo zanj opravi nekdo drug. Sledeč teorijam Sigmunda Freuda so namreč ta ljudstva verjela, da se med razdevičenjem pri ženski sprosti sovražnost do moškega, ki lahko prevzame tudi patološke oblike. Tako so denimo pri različnih avstralskih ljudstvih defloracijo opravljale starejše ženske, na Filipinih je menda za to obstajal poklic, ki ga je izvajal določen moški, pri nekaterih eskimskih plemenih pa je bil za razdevičenje zadolžen svečenik. Kot pojasnjuje psihoterapevt dr. Zoran Milivojević, se nekaj podobnega dogaja tudi v današnji družbi, saj lahko tisti fantje, ki niso zainteresirani za emocionalno vez, ob ugotovitvi, da je dekle devica, defloracijo prav tako prepustijo nekomu drugemu, ker se zavedajo, da jo pogosto spremljata krvavitev in tudi močno čustvovanje.

Pri starih ljudstvih v Sredozemlju je obstajal tudi ritual nekakšne obredne prostitucije, ko so device svojo nedolžnost prodale najbrž zato, da bi zbrale denar za doto. Velikokrat pa so devištvo žrtvovale obrednemu predmetu, denimo pri Rimljanih, kjer so se dekleta, preden so občevala s svojim možem, morala nasaditi na kamniti falični kip Mutunus Tutunus. Monoteizem vso to logiko povsem prevrne, saj dekletova nedolžnost postane rezervirana izključno za njenega moža, kar po Freudovem mnenju ni nič drugega kot »nadaljevanje pravice do izključnega lastništva nad žensko, ki nastopa kot bistvo monogamije«. Za moškega odtlej devištvo torej ne pomeni več strah zbujajočega tabuja, ampak »zapoved posedovanja« ter zagotovilo za nedvoumno očetovstvo in s tem konec skrbi, da njegovo bogastvo ne bi prešlo na lastno potomstvo.

Nadzor nad žensko spolnostjo v obliki zahteve po devištvu je po mnenju dr. Zalke Drglin z Nacionalnega inštituta za javno zdravje povezan s »patriarhalno potrebo po kontroli nad plodnostjo in rodnostjo, hrbtna stran tega pa je poskus nadzora nad slastmi in radostmi žensk, ki so za nekatere še vedno problematične«. Pristavlja pa še: »Od mlade ženske se pričakuje, da lastnega telesa pred poroko 'ne bo uporabljala' in da se bo tako podredila enemu od pojmovanj spolnosti, kjer naj bi moški 'jemal', ženska pa 'dajala'.«

H ginekologu po certifikat

Glede na izsledke ameriške raziskovalke zgodovine seksualnosti Hanne Blank nedolžnost ne ponuja nobenih dokazljivih evolucijskih prednosti in je ne odraža nobena biološka nuja. Devištvo ima tako pomen le v določenem kulturnem, družbenem in moralnem smislu. Denimo vestalke, svečenice boginje Veste, ki so skrbele, da ne ugasne večni ogenj, so žive zakopali, če so izgubile nedolžnost pred koncem tridesetletnega služenja svojemu poslanstvu. V 18. stoletju so marsikje verjeli, da spolne bolezni lahko pozdravijo le z občevanjem z devico, zaradi česar je prihajalo do številnih posilstev, kar se sicer ponekod še vedno dogaja. V islamskem svetu ženske, ki na poročno noč ne dokažejo svojega devištva, tudi danes tvegajo izobčenje iz družine ali celo linčanje.

Dandanes je medicinsko dokazano, da ženska ob prvem spolnem odnosu ne krvavi nujno, saj se lahko rodi brez himna, ta se morda pretrga zaradi drugih fizičnih aktivnosti in vstavljanja tamponov ali pa zaradi majhnosti in elastičnosti himna ne pride nujno do krvavitve. Kot v članku Tabu in zapoved devištva ugotavlja dr. Špela Kalčić, tudi v Bibliji in Koranu nikjer ni omenjena zapoved krvavenja na poročno noč, temveč zgolj prepoved zunajzakonske spolnosti. Toda ker so ženske lahko kaznovane, če ob prvem spolnem odnosu ne krvavijo, so se vseskozi zatekale k najrazličnejšim trikom, denimo k uporabi živalske krvi, vrezninam znotraj vagine, v tradicionalnih islamskih družbah pa se je v zadnjem času razširila navada, da starši svoje hčerke pošljejo na pregled h ginekologu, kjer prejmejo certifikat o devištvu. Številna dekleta iz tradicionalnih družb, v katerih je devištvo do poroke izjemno visoko cenjeno, se odločajo tudi za himenoplastiko, kirurški poseg, s katerim povrnejo deviško kožico. K temu zasilnemu izhodu se zatekajo predvsem evropske muslimanke, menda pa vse pogosteje tudi Kitajke; mnoge med njimi morajo to pot ubrati, ker so bile posiljene. »Dokler bo nekaj kapljic krvi določalo vrednost ženske, bodo posameznice primorane poseči po operacijah, da bi z nekaj šivi nadomestile morebitni 'izgubljeni' delček tkiva. Z vsako operacijo pa se ohranja in perpetuira nedolžnost kot konstrukt, v katerega so ujete cele generacije žensk,« razmišlja Drglinova.

Na drugi strani pa poseg himenoplastike izkoriščajo tudi dekleta, ki s prodajanjem svoje deviškosti bogato služijo in si tako nekatera med njimi deviško kožico dajo rekonstruirati celo večkrat. Vendar prodaja nedolžnosti nikakor ni sodoben fenomen, temveč je s spletom ponudba le postala bolj dostopna; devištvo se je denimo štelo za dragoceno blago že pred stoletji med gejšami, na neki način pa se je v tradicionalnih družbah, ko so dogovori za poroko temeljili predvsem na premoženjskem stanju, v kompletu prodajalo tudi deviškost.

Vir informacij mame in vrstniki

Dr. Ivan Bernik, predavatelj na Fakulteti za družbene vede, in dr. Milivojević se strinjata, da je v današnji zahodni družbi devištvo po pomenu izrinila spolna izkušenost. »V subkulturi, kjer je mlado dekle devica, medtem ko je večina njenih prijateljic že izgubila nedolžnost, se ta šteje za 'zaostalo'. Pogosto se zgodi, da se te punce pod pritiskom vrstnikov počutijo manjvredne in drugačne, ter zato ni neobičajno, da načrtujejo izgubo nedolžnosti z nekom, s katerim sploh niso v resni zvezi, a morebiten travmatičen spomin na dejanje defloracije ima lahko posledice za poznejše spolne izkušnje. Včasih se nedolžnost celo patologizira, saj je eden izmed mojih kolegov psihiatrov nekoč izjavil, da je nedolžno dekle v drugi polovici dvajsetih let zagotovo nevrotično,« razkriva srbski psihoterapevt, ki še dodaja, da moške, ki od svojih deklet zahtevajo nedolžnost do poroke, družba danes dojema kot primitivne ljubosumneže.

Kot pravi Ivan Bernik, je odnos do tega vprašanja v neki družbi najbolj odvisen od prevladujočih norm in vrednot, a tudi od položaja žensk v družbi. »Čim bolj so ženske družbeno marginalizirane, tem večja je verjetnost, da bo nedolžnost obravnavana kot njihov skoraj edini pomemben 'kapital'. Prav zato obstajajo različna merila za moško in žensko devištvo, čeprav, kot kažejo podatki, ta razlika izginja. Raziskava na Finskem iz leta 2007 je pokazala, da imajo mlade ženske že večje število spolnih partnerjev kot njihovi moški vrstniki. Še pred dvema desetletjema je bilo to povsem nepredstavljivo.«

Sicer pa na spolno socializacijo, ki nikakor ni vezana le na obdobje odraščanja, vpliva mreža številnih dejavnikov, od družine, šole in vrstnikov pa do medijev. Ena izmed slovenskih raziskav je pokazala, da so pri dekletih najpomembnejši vir informacij o spolnosti mame, pri fantih pa vrstniki.

Seks kot dokazovanje odraslosti

Po podatkih raziskave HBSC (Health Behaviour in School Aged Children) za Slovenijo je leta 2010 malo manj kot eden od treh petnajstletnikov (28,5 odstotka) poročal, da je že bil spolno aktiven, dekleta sicer v manjšem odstotku kot fantje. Čeprav seveda obstaja možnost, da vsi udeleženci niso odgovarjali povsem pošteno, pri raziskavi sodelujoča Zalka Drglin meni, da je anketa precej dober približek realnemu stanju, za zdaj pa še ne kaže, da bi se število spolno aktivnih mladih iz leta v leto povečevalo. Dr. Bernik pa navaja nacionalno raziskavo, ki jo je pred desetletjem izvedla dr. Irena Klavs in je pokazala, da imajo najmlajše generacije žensk, stare od 18 do 24 let, v povprečju že skoraj toliko spolnih partnerjev kot generacija žensk med 35. in 49. letom.

»Zelo zgodnje vstopanje v aktivno spolno življenje lahko pomeni oboje: svobodno prepoznavanje in sprejemanje seksualnosti ali pa konformnost s trenutno družbeno zapovedjo 'Uživaj!'. Tako vsiljena spolnost kot prisilno devištvo sta v nasprotju z našo prostostjo,« poudarja Zalka Drglin. Zoran Milivojević problem vidi v tem, da mladi hočejo odrasti v najkrajšem možnem času in to pogosto dokazujejo prav s spolno aktivnostjo, a opozarja, da se težave lahko pojavijo tudi ob pretiranem odlašanju s seksom. »Ženska, ki dolgo ohranja svojo nedolžnost, pogosto verjame, da je seksualnost odraz ljubezni, in če bo našla partnerja, s katerim se bo ujela v ljubezni, bo tudi pri seksu vse v redu, vendar ni tako, saj je seksualnost posebna dimenzija.« Dekleta, ki pridejo v zakon brez spolnih izkušenj, tako lahko velikokrat razočarajo svojega partnerja, saj nimajo razvitih tovrstnih veščin ter s tem sposobnosti predajanja in sproščenosti med spolnim aktom.