Z optimističnimi toni svetle glasbene podlage Janija Kovačiča se riše življenje v mestecu – v spokojnem tempu in brez večjih pretresov, pričara se tudi nekaj ameriškega duha, vendar se pobriše patriotistične segmente v prid nekega univerzalnega in predvsem temeljnega človeškega občutja. Postavo skoraj celotnega celjskega ansambla (tudi tistih, ki so po navadi skriti v ozadju) na izpraznjeni sceni Alena Ožbolta kot kolektivno telo usmerja in koreografira zbirka heterogenih uprizoritvenih prijemov, celo tolmačenje besedilnih napotkov v telesno govorico gluhih. To se morda ne zdi prav značilno za Zupančičevo režijo, ki vsebuje tudi nekaj dogvillovskih »markacij«, vendar pa Zupančičev žlahtni izbor uspe v ravno pravem odmerku zajeti posebno naravo Wilderjeve metagledališkosti. Pri tem v ospredju, na gledališki rampi, nevsiljivo stoji Brane Završan in s pomirjujoče žametnim glasom predstavlja spokojno mestece z nekakšnim božjim pogledom od zunaj, se od usod posameznih oseb premika v večnost, obenem pa se vanje igraje vmešava, prevzame kakšno vlogo in se infiltrira v notranjost nastajanja igre ter spet izstopi. Čeprav se zdi nenavadno, ta princip igre posvojijo tudi drugi igralci.
Ti so do oblikovanja vlog v nekem pregledno označevalnem odnosu, zlasti obe mami v družinah Gibbs in Webb (Lučka Počkaj in Jagoda), ki sta kljub klišejskim frazam brez tipične provincialne obarvanosti (tako tudi v kostumih Bjanke Adžić Ursulov). V objektivizirano uprizarjanje vsakdanjosti in avtomatizma navad povsem brez pomoči rekvizitov, zgolj s kretanjem in vajenimi rutinskimi gestami, se prikrade nekaj potujitveno brechtovskega, nekakšna notranja distanca, ki tudi pri obeh očetih (Renato Jenček in Bojan Umek) poteka brez prave naselitve v vloge. Znajdejo se nekako vmes, vedno znova v procesu vsakdanjih vaj, situacij, odnosov, kot v gledališkem »delu v nastajanju« jih na besedilne napotke (v novem prevodu Tine Mahkote) napeljuje, vodi in ustavlja Završan. Predstavo o univerzalnosti človeške usode sveže dopolnjujeta Blaž Setnikar in Liza Marija Grašič z drugačnim, neobremenjenim, igrano nevajenim mladostnim načinom v vlogah mladoporočencev, bodočih in bivših.
Pri omembi zanimivega pristopa do igre ne gre zgolj za opazko. Res je, da je Matjaž Zupančič tudi sam pedagoški usmerjevalec na AGRFT, a je v tej raziskavi nekaj več, kar mori literate že od Homerjevih časov naprej – ali z besedami nobelovke Wislawe Szymborske: »Nič se dvakrat ne dogaja / ne zgodi se. To ne mine / Rodimo se brez vaje / živimo brez generalke.« (v kombiniranem prevodu). Te mimobežne doživljaje osebic v drami poveže s čvrsto gledališko izkušnjo prav sklepni del Smrt in večnost, ki jih tudi celostno umesti v širšo in večno pripoved – s pomočjo posthumnega komentarja umrlih prebivalcev mesteca. Pulitzerjevega nagrajenca to vzpostavi kot mojstra dramske besede in častilca enkratnosti življenja, ki ustoličuje tudi gledališko umetnost v vsej njeni paradoksnosti. In to je ključno, zato ni prav nobenega razloga, da tej efemernosti ne bi dali še več uprizoritvenega duška skozi ponovitve Našega mesta, ki na celjskem odru vznikne kot nepričakovano in pozitivno presenečenje.
