Optiko lahko tudi obrnemo. Če je svet prek televizijskih prenosov postal globalna vas, potem gre res za vaške tekme. Kaj pa so tisti hribi nad Sočijem drugega kot zbir vaških kucljev. Ne nazadnje se tudi domovanje vseh športnikov imenuje olimpijska vas. Torej, to z vaško tekmo je treba vzeti zares. In vsak športnik ve, da je včasih težje zmagati na pozabljeni vaški tekmi kot v soju televizijskih kamer, kjer se jih polovica preda že na startu.

V tej luči so naši hokejisti dvakratni zmagovalci. Po eni strani jih veliko direktno ali posredno prihaja iz Kurje vasi, po drugi strani pa so kot odpisani avtsajderji simbolno reprezentirali neko drugo, vaško ligo. Kaj pa je slovenska hokejska liga drugega kot zaporedje vaških tekem. Z nekaj deset, sto navijači jih ni niti za eno vas. Registriranih igralcev pa za četrtno skupnost te vasi. Zato je tudi veselje, ko naši nabijejo velike, toliko večje. Na tekmi proti Avstrijcem je imel Andrej Stare spet svoj dan. Vzdihoval, prepeval je in koval rime. Vse skupaj pa zabelil z ugotovitvijo, da so naši risi za kosilo pojedli avstrijske orle. Tako risi kot orli niso ravno simboli mest. Še manj jih boste tam srečali.

In ko je Filip Flisar po uvodnem nastopu dejal, da je začutil posebno energijo in ga žgal do konca, ter potem še dodal, da se bodo v nadaljevanju na razrito progo pognali kot prašiči, je spet vpeljal pred nas pravo vaško sliko. Ni čudno, da se je potem v tem prašičjem prerivanju prekucnil na startu polfinala in pristal na glavi. Ja, to je običajen začetek vsakega, ki spleza na vaški hrib in se spusti v dolino.

Tja, kjer se dnevno menjujejo napisi. Predvčerajšnjim Črna na Koroškem, včeraj Zlata na Koroškem, danes 2x zlata na Koroškem. Tržič je postal Bronzič. Jutri pa lahko kar Slovenijo preimenujemo v Medalonijo. Po podelitvi druge zlate medalje Tini Maze je voditeljica Rosvita Pesek stoično ugotovila, da bomo takšne posnetke gledali tudi v prihodnje. Malo morgen, bi rekli prežvečeni orli s severa. Zlato smo čakali devetdeset let, in ko se bo Tina umaknila, bo zevala praznina. Ne stoletna, ampak dolga.

Predolge so tudi same igre. Tisti v studiu so pokurili že vse domislice, prav tako komentatorji na terenu. Še dobro, da sta za poživitev poskrbela dva druga športnika. Peter Vilfan se je odločil, da ne bo več sodeloval na brezplodnih in destruktivnih sejah ljubljanskega mestnega sveta, ter svojemu političnemu simbolnemu očetu Zoranu Jankoviću dal odpoved. Morda je imel tudi Peter v mislih ritje prašičev po dreku in pomijah. Namesto da bi udaril po koritu, se je raje umaknil. Je pa zato udaril drugi privrženec športa, Zoran Predin. Popolnoma nerazsoden, emotivno razbit in razkurjen je po zaključku košarkarske tekme napadel sodnika. Pred televizijsko kamero mu je primazal kroše. Naslednji dan ga je bilo sram do kosti in skrušeno je izjavil, da ne bo šel na nobeno tekmo več in bo v prihodnje vse skupaj spremljal prek ekrana. Če bo tam razbil kakšno plazmo, ne bo nič hudega. Bo le bolj urbano. Bo pa ostala Predinova pest kot dokaz, da gre tudi v mestih le za vaške igre, kjer na koncu zapojejo pesti. Pubeci si dajo duška. In ostali bomo prvi na vasi…