Ulice Detroita so znova varne, saj za red in varnost na njih skrbi Robocop, pol človek in pol robot. Ne, multinacionalni konglomerat Omnicorp ni ponovil napake iz prihodnosti, ko je na cesto prvič poslal programirano stvar izjemnih taktičnih sposobnosti, a forenzično ne docela očiščenim spominom. Robocop režiserja Joseja Padilhe je namreč »remake« klasike Paula Verhoevena iz leta 1987. Gre za novo vstajenje, s katerim so se le potrdile Verhoevenove besede, da se v Robocopu pravzaprav skriva zgodba Jezusa Kristusa. Ne nazadnje se v zadnjih kadrih sprehodi čez vodo...

Morasta bližnja prihodnost

Ni se zgodilo prvič (in ne zadnjič), da se je Hollywoodu popolnoma zmešalo. Zakaj je tako, bodo zagotovo vedeli bolj poklicani od mene, vendar se nam v tekočem letu obeta prava plejada predelav kultnih (Poltergeist, Gola pištola, Beg iz New Yorka) in malo manj razvpitih filmov (Overboard, Lov na zeleni diamant, Vojne igre), ki so na platnih kinodvoran ali videorekorderjih kraljevali v osemdesetih letih. Tej franšizaciji se ne bosta mogla izogniti niti Pobesneli Max in Terminator, kakor se ji ni mogel izogniti Robocop, ki je že ob prvi premieri leta 1987 s pomočjo parametrov cyberpunka napovedoval zgodovino prihodnosti.

Preden se vrnemo v leto 2028 in posvetimo vzponu kiborga Robocopa, se spomnimo še prisrčnega družinskega filma Električne sanje (1984) režiserja Steva Barrona. Do tistega trenutka je bila v mainstreamu jasno začrtana ločnica med racionalno stvarnostjo in neurejenimi skladišči podatkov, s katerimi je bilo lahko manipulirati v sferi znanstvenofantastične forme. Naj se sliši še tako neverjetno, je prav Edgar – računalnik z razvijajočimi se čustvi in človeškimi napakami – na velikih platnih koordiniral grafični prikaz podatkov, izvlečenih iz človekovega sistema, in hkrati razliko med klasično znanostjo in popkulturo zmanjšal na razdaljo dotika. MTV je v tistem času postal matrica stvarnosti in poligon za vnaprej posnete oddaje in umetno inteligenco. V pripovednih strategijah je prišlo do medpanožnega mešanja žanrov in osvojitve postmodernističnih metod za ustvarjanje legend prihodnosti – ali, kot je nekdo zapisal v nepodpisanem članku, ustvarjanju »nabildanega jutrišnjega dne«. Osnovni parameter cyberpunka je tako postala bližnja prihodnost, v kateri bodo prevladovali globalni in ne nacionalni politični oziroma ekonomski bloki, nadzorovane informacijske mreže, bioinženiring in strojni deli, ki bodo izboljševali človeško telo. Človeški stroj so na albumu The Man Machine že nekaj let prej nagovarjali Kraftwerk in s svojim početjem brez ironije, patosa ali lažne romantike podali zvočno videnje novega komputeriziranega človeka androida, ki je na svet gledal objektivno in hladno. Da o filmu in pozneje nanizanki The Six Million Dollar Man (1973–1974), kjer je »bionični človek« dobil končno legitimacijo, sploh ne izgubljamo besed.

Skratka, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo roman Philipa Kindreda Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce? postal Scottov Iztrebljevalec (pozneje sta bila po Dickovih knjižnih predlogah posneta še Popolni spomin in Posebno poročilo) in kdaj se bo iz podtalja prebila generacija pisateljev, ki je zavrnila predvidljive klišeje šund proze ter vzpostavila aktiven odnos z jutrišnjim dnem. Ko je leta 1984 izšel roman Neuromancer Williama Gibsona ter doživel spontan in hiter uspeh tako pri kritikih kot pri bralcih, je postalo jasno, da je prihodnost ušla z vajeti – iz kultnega undergrounda (tudi v formi stripa) je v sedanjosti prestopila v mainstream. Do vstajenja Robocopa je bil tako samo še korak.

Kritika »sveta korporacij«

Nekoliko prostodušno lahko zapišem, da ni naključje, da je prvi del Robocopa posnel prav Paul Verhoeven, nizozemski režiser, ki je s filmom Oranžni vojak (1979) svetu predstavil razkošni talent Rutgerja Hauerja. V njegovi vlogi je namreč videl drugačen pogled na svet v depresivnem metropolisu, kjer je ljudem jasno, da bo v primeru, če ne bodo kontrolirali tehnologije, tehnologija nadzirala njih. Ravno to lekcijo je s svojim prvim pravim ameriškim filmom Robocop prenesel na filmska platna, ki so ga takoj ugledala kot subverzivno kritiko Reaganove Amerike in razraščajočega se pohlepa neoliberalnega kapitalizma. Verhoeven je namreč s pogledom tujca od znotraj duhovito, skorajda faustovsko pokomentiral ameriško realnost, kjer se – po propadu tradicionalne industrije, iz česar je sklepati, da mesto Detroit ni bilo izbrano povsem naključno – velike korporacije vmešavajo v vse pore življenja ter ga merijo in oblikujejo izključno na principih zagotovljenega zaslužka.

Verhoevenov cinizem proti takšni korporacijski nadkulturi in njenim dehumaniziranim potezam je postal temelj nove družbene senzibilnosti, kjer je celo morala postala nemoralna kategorija. Glavni junak, ki je bil kot policist Alex Murphy usodno ranjen pri opravljanju svoje dolžnosti, se v življenje vrne s pomočjo znanosti kot hladen mehanizem, odporen proti kroglam, kot hibrid ljudskega organizma in kibernetične mehanike, programiran s strani svojih rešiteljev Omnicorp. Ujet med dvema svetovoma, znova prebujajočim se čustvenim (in okruški spomina) ter digitalnim, se sčasoma bolj kot s kriminalci bori sam s seboj oziroma svojo vestjo. Alegorij na iskanje identitete v filmu, ki skuša povedati, da bo – ne glede na vse zarote – vedno obstajala človečnost v nehumani družbi, le počakati je treba, da se prebudi, kar mrgoli. Verhoeven se odnosa do Amerike namreč ni lotil z distance, temveč skozi prizmo tradicionalne evropske umetnosti, kjer so alienacije sodobnega človeka prihodnosti zelo jasne in precizno nastavljene, podobno kot ideja in realizacija filma.

Ko je v drugi polovici leta 1987 Robocop prišel na filmska platna, je takoj osvojil srca kritikov in gledalcev. V Veliki Britaniji so ga razglasili za film leta, prav tako je pobral preštevilne nagrade na raznih filmskih festivalih. Malce pod vtisom Scottovega Iztrebljevalca in Cameronovega Terminatorja je napovedal desetletje, ki je bilo pred nami. Ko so Radiohead deset let kasneje zložili skladbo Paranoid Android, so pravzaprav nagovorili le (še) preteklost, filmska franšiza Robocop pa je nekaj let prej že odtekla zadnji krog. Vse do nedavnega, ko se je vrnila v svoj začetek.