O raziskovalcih “pod krinko”

Kršenje etičnega kodeksa

Takšno javno objavljanje t.i. metodologij in lestvic »naj šol« pod blagovno znamko neke fakultete, pod pretvezo znanosti in raziskovalne skupine, je vredno vse obsodbe že zaradi kršenja etičnega kodeksa, ki naj bi veljal za visokošolske učitelje in fakultete. Za delovanje visokošolskih učiteljev bi morali veljati objektivno preverjanje hipotez, znanstvena poštenost in predvsem upoštevanje minimalnih etičnih standardov v raziskavah, v katere so vključeni ljudje in katerih rezultati lahko vplivajo na položaj in ugled posameznika in družbenih skupin.

V celotnem »raziskovalnem« procesu skupine okrog dr. Jurija Toplaka je nenavadno že zbiranje podatkov za »raziskavo«. Na začetku so od državnega izpitnega centra (RIC) trije občani zahtevali določene podatke – z razkritjem identitete šol – o dosežkih NPZ in splošne mature. Ker šolski zakoni prepovedujejo, da se podatki in analize uporabijo za razvrščanje šol, so občani uporabili pravno zvijačo ter preko informacijske pooblaščenke in razsodbe sodišča prišli do zelo omejenih podatkov. V tej zvezi se na RIC ni obrnila nobena raziskovalna skupina, ki bi v skladu z zakonom o raziskovalni dejavnosti posredovala prošnjo za podatke z osnovnimi informacijami o raziskavi in njenem namenu. Ne glede na okoliščine smo podatke, ki so jih od nas zahtevali, po pravnomočni sodbi sodišča v zakonitih rokih morali posredovati. Po več kot letu dni se je skupina treh staršev javno razkrila in se čez noč prelevila v skupino »raziskovalcev« fakultete Alma Mater Europaea. Vpeljali so raziskovalno metodo pridobivanja podatkov »pod krinko«, medtem ko so opisi in metodologije »raziskovanja« na spletni strani fakultete Alma Mater Europaea tako slabi, da so rezultati v obliki objavljenih lestvic zavajajoči in brez vrednosti. Tudi če bo t.i. trem zainteresiranim staršem po (u)pravnih postopkih uspelo pridobiti še manjkajoče podatke, se bodo sicer šole in številke na lestvicah spremenile, vendar je metodologija problematična že v samem temelju.

Odgovornost za zavajanje javnosti in krivično (ne)uvrstitev šol na lestvico ni nič manjša, če raziskovalci vnaprej samokritično napišejo, da niso pridobili več podatkov, da je lestvica začasna, in za tako krivično obtožbo objavijo odpustek ter šolo označijo z zvezdico (*). Četudi bi bilo res, da je za to kriv RIC, ali imajo zato pravico nepošteno javno ožigosati šole? Vzgojitelji s(m)o kritični, če se posamezniki v svoji nemoči znesejo nad nedolžnim vrstnikom; v tem primeru pa so se nad nič krivimi znesli na fakulteti, raziskovalci, visokošolski učitelji. Kje je pri tem akademska etika, kje je tu osnovna človeška morala?

Mesijanstvo

Mesto objave tega prispevka ni primerno za daljše in poglobljeno utemeljevanje o spornosti take »metodologije«, sploh pa se ne bi rad nazadnje še sam pojavil na spisku sodelavcev »raziskovalcev« fakultete Alma Mater Europaea, ko bi »pomagal izboljšati raziskavo«. Tak je namreč poziv »raziskovalcev« – če so v objavi napake in kdo opazi, da je raziskava brez vrednosti in so zato šole napačno razvrščene na lestvici ali po krivem izpuščene, se »raziskovalci« vljudno in vnaprej opravičijo ter cinično pripomnijo, da lahko vsak s sporočilom na njihovo informacijsko točko prispeva k izboljšavi »raziskave«. Še več, nosilec »raziskave«, dr. Toplak, javno pove, da je možnih 150 različnih lestvic – 150 različnih zaključkov raziskave »naj šol« – in si lahko vsak državljan izbere svojo. Tako opredelitev raziskovalnega problema, preverjanja hipotez in interpretacijo rezultatov raziskovanja človek v svetu raziskovalne in znanstvene odličnosti težko najde.

Pred objavo lestvic naj bi po navedbah dr. Toplaka starši domnevali, katera šola je »naj šola«, zato so se raziskovalci odločili zadevo raziskati – temu priti do dna. Vodilni raziskovalec poskuša objavo spornih lestvic javno prikazati kot dejanje mesije, ki naj bi starše v Sloveniji razbremenilo negotovosti, ko se sprašujejo, ali so za svojega otroka naredili »vse« in ga vpisali v pravo šolo. Še posebej pa naj bi staršem pred vpisom otroka v (novo) šolo pomagal razrešiti dvome o izbiri šole. Raziskovalci mirno zamolčijo dejstvo, da je vpis v osnovne šole v Slovenji urejen s šolskimi okoliši in večina Slovencev osnovne šole za svojega otroka niti ne more izbirati. Zato argument o razjasnitvi dvomov staršev pred izbiro osnovne šole pomeni posmehovanje ali cinizem, saj te izbire praktično nimajo.

Pri izbiri srednje šole naj bi se starši za svojega otroka doslej odločali na osnovi govoric in domnev o tem, katera šola je naj šola. Da z objavo lestvic »naj šol« starši ne bodo v ničemer razbremenjeni skrbi in negotovosti, po objavi lestvic iskreno prizna tudi sam nosilec »metodologije«, ko javno pove, da si lahko vsak naredi svojo lestvico oziroma je lahko najmanj 150 različnih. Ali torej že po zdravorazumski logiki ne sledi iz tega zaključek (pričakovali bi ga tudi s strani znanstvenega sklepanja raziskovalcev), da ne obstaja ena sama enostavna lestvica razvrstitve »naj šol«? Zakaj so torej raziskovalci eno objavili? V čem so starši odrešeni domnev o »naj šoli« pred pojavom mesije, če jih sedaj begajo s kvaziraziskavo in vsaj s 150 lestvicami »naj šol«?

Tisti raziskovalci s področja učinkovitosti v šolstvu, ki so vsaj prebrali relevantna znanstvena dela s tega področja ali celo sami opravili kakšno pravo raziskavo na tem področju, vedo, da so razlike v doseženem znanju znotraj posameznih šol z večjim številom oddelkov in z več učitelji istega predmeta na šoli praviloma večje, kot so razlike v povprečnih dosežkih med šolami. Razlika v znanju pri predmetu (učitelju) je lahko večja med dvema sosednjima razredoma (»paralelkama«), kot je razlika med povprečnima dosežkoma pri istem predmetu na dveh sosednjih šolah. To intuitivno ved(m)o tudi vsi odrasli/ne-šolniki že iz lastnih domnev in govoric prijateljev in znancev. Tudi zato je vsiljevanje teze o »naj šoli« problematično in sporno.

Ali kdo verjame, da obstaja enodimenzionalna lestvica »naj šol«, pri kateri številka višje na lestvici pomeni bolj uspešno šolo od številko nižje razvrščene šole? Ali res kdo misli, da na RIC obstaja taka lestvica, pa je samo zaradi domnevnega prikrivanja slabega delovanja javnega sektorja ali slabih in sebičnih namenov nočej(m)o pokazati dr. Toplaku in drugim skrbnim staršem? Zaposleni na RIC, tudi direktor, ne razpolagamo z lestvico »naj šol«, niti z lestvico »najuspešnejših osnovnih šol po rezultatih NPZ«, niti z lestvico »najuspešnejših srednjih šol po rezultatih mature«, kamor bi vpisovali svoje otroke. Preverljivo je, da je dolgoletni direktor RIC vse svoje otroke vpisal v osnovno šolo, ki mu jo je določil šolski okoliš, in v bližnjo srednjo šolo glede na izbrani izobraževalni program.

Jabolka in hruške

Naj nakažem nekaj spornih stvari v raziskavi. Namen raziskave ni opredeljen in ni jasno, čemu naj bi bila lestvica »naj šol« sploh namenjena. Sprevračanje besed, da gre za »naj šole«, kar pa ne pomeni »najboljše« šole, poskuša zamegliti, vendar ne razreši izvirnega problema. Opisi in metodologija ne vsebujejo niti osnovnih navedb, koliko izpitnih rokov je upoštevanih v posameznem šolskem letu, kateri učenci/dijaki niso uvrščeni v obravnavo; ni podatkov, da bi lahko še kdo preveril izračune, kakšna so odstopanja oziroma napaka merjenja ipd. Iz opisa in metodologije je tudi razbrati, da pisci ne poznajo področja osnovnega in srednjega šolstva – predmeta raziskovanja, ki ga obravnavajo. Poraja se utemeljeni dvom, da »raziskovalci« ne vedo, da je večina srednjih šol v Sloveniji strokovnih, kjer dijaki opravljajo poklicno maturo. »Raziskovalci« podatkov o poklicni maturi nimajo, saj zanje niti niso zaprosili, vseeno pa v zaključkih javnost zavajajo, da gre za »naj srednje šole«.

Osnovne šole po nekaterih enoletnih podatkih o povprečnih dosežkih pri NPZ »raziskovalci« razvrščajo ne glede na to, ali imajo podatke o dosežkih iz večine predmetov NPZ. Povprečne dosežke enostavno seštevajo, četudi učenci na različnih šolah pišejo različne predmete NPZ. Vemo, da učenci v šestem razredu pišejo NPZ iz angleščine ali nemščine, matematike, slovenščine ali italijanščine ali madžarščine; v devetem razredu pa pišejo NPZ iz matematike, slovenščine ali italijanščine ali madžarščine ter tako imenovanega tretjega predmeta, ki ga različno od šole do šole vsako leto določi minister. »Raziskovalci« zapišejo v t.i. metodologijo, kaj nameravajo narediti, ko bodo imeli podatke. Čeprav večine potrebnih podatkov sploh nimajo, brez sramu arbitrarno objavijo 100 »naj osnovnih šol«. Za nobeno šolo nimajo podatka o matematiki, niti ne o različnih tretjih predmetih. Še dobro, da slednjih podatkov nimajo, saj bi v skladu s svojo »metodologijo« nekritično pri enih šolah upoštevali povprečni odstotek iz glasbe, pri drugih pa iz fizike. Šole, ki so (bi) imele kot tretji predmet določeno fiziko, kemijo, biologijo, zgodovino, geografijo, bodo na lestvici mariborske fakultete Alma Mater vedno slabše uvrščene kot tiste, ki so (bi) imele kot tretji predmet šport, glasbeno umetnost ali pa likovno umetnost.

Pri splošni maturi pa »raziskovalci« postrežejo podatke, da nekatere gimnazije v zaključnem letniku k maturi prepustijo skoraj vse četrtošolce, druge pa lahko tudi polovici svojih četrtošolcev naložijo popravne izpite, da jim z uvrstitvijo na maturitetno lestvico ne bi »kvarili povprečja«. Od tu naprej brez sramu za obe vrsti šol enakovredno upoštevajo odstotke, npr. 95-odstotno uspešnost na maturi. Seštevanje povprečnih vrednosti iz povsem različnih porazdelitev, jabolk in hrušk, »raziskovalcem« ne predstavlja nikakršnega strokovnega problema.

Uvrstitev posamezne gimnazije na lestvici »naj srednje šole« ali celo ne-uvrstitev večine osnovnih šol na lestvico 100 »naj osnovnih šol« pa žal težko »prenesejo« učenci, starši, učitelji, ravnatelji večine šol. Šole so z evidentno »krivično« uvrstitvijo na lestvico ali celo z neuvrstitvijo na lestvico po krivem javno obdolžene neuspešnosti. Če se storilcem teh krivih obdolžitev to ne zdi sporno po raziskovalnih, znanstvenih, akademskih načelih, bi lahko potegnili vzporednice iz pravne stroke, kjer baje velja, da »kriva oziroma žaljiva obdolžitev pomeni sum storitve kaznivega dejanja«.

Od raziskovalcev bi pričakovali, da se zavedajo, da so zaradi pravnomočne sodbe od RIC »pod krinko« dobili podatke »javnega značaja«, ne pa informacije v znanstvenem smislu. Raziskovalci v »metodologiji« in nosilec raziskave v medijih poskušajo preusmeriti pozornost, češ da za rezultate raziskave oni niso nič krivi, saj so samo objavili podatke, ki so jih dobili od RIC. S tem še dodatno javno izkazujejo svoj nespodoben nivo razumevanja in upoštevanja znanstvenih standardov, saj za probleme, upravičene kritike, prizadetost nedolžnih in zgražanje šolnikov, ki so ga povzročili s posredovanimi dez-informacijami v obliki lestvic, krivijo podatke. Prispevek raziskovalne skupine fakultete Alma Mater Europaea gre lahko v anale slovenske znanosti kot odličen prikaz, kako dijakom/študentom s primerom ponazoriti razliko med podatki in informacijami oziroma dezinformacijami ter odgovornostjo za posredovanje enih ali drugih.

Slaba seminarska naloga

V izogib očitkom državnemu izpitnemu centru o podcenjevanju sposobnosti javnosti pri razumevanju zapisanega besedila in interpretaciji posredovanih podatkov apeliram, da čim več staršev otrok v osnovnih šolah in tudi v dobro svojih srednješolcev pred vpisom na fakultete prebere opis in metodologijo na spletni strani »naj fakultete«. Pred izbiro fakultete pa predlagam, da si maturantje zapisano besedilo preberejo tudi samostojno. To je dober učni primer, kakšne seminarske naloge naj pri posameznem maturitetnem predmetu nikakor ne napišejo in oddajo, če želijo biti na maturi uspešni.

Verjamem, da je med bralci mnogo takšnih, ki se sicer ne strinjajo s tako objavo lestvic »naj šol«, kot so jo pripravili na Alma Mater Europaea, menijo pa, da šolniki z odzivi pretiravajo(mo) in so odločbe informacijske pooblaščenke ter razsodbe sodišča o javni objavi podatkov o dosežkih pri NPZ in maturi za pretekla in zadnje šolsko leto pravilna odločitev. Kajti le to naj bi v prihodnje pripeljalo do boljše kakovosti v naših šolah. Sam sem prepričan, da bi morala biti morebitna odločitev o javni objavi podatkov o dosežkih po šolah sprejeta na način, kjer bi bila šolska stroka pomemben oziroma vsaj enakovreden partner v razpravi pred odločitvijo, ne pa da šole, ravnatelji in učitelji tako odločitev sprejemajo, kot da so bili izigrani. Zato je tudi krivična in sporna kakršnakoli javna objava podatkov za nazaj, saj šole niso tajkunska združenja, ki bi jih bilo treba javno linčati. In še z eno »resnico« se bodo morali sprijazniti še tako prizadevni očetje in matere v sveti vojni za dobrobit svojega otroka – da se javno objavljanje podatkov o dosežkih šol nikoli ne bo smelo poenostaviti na eno številko, enodimenzionalni prikaz, ki napeljuje na enostavno razvrščanje!

Ne-normalni in izsiljeni postopki vse do razsodbe sodišča ter ob zakonsko še vedno prepovedanem razvrščanju šol tudi etično sporna objava rezultatov t.i. raziskave s strani akademske institucije in posameznih visokošolskih učiteljev me žal silijo, da se javno odzivam s pravnimi in etičnimi polemikami, ki niso moje strokovno področje. Ta vsiljena razprava nas vse odvrača od pomembne/ključne teme: učinkovitosti, kakovosti in pravičnosti v našem šolskem sistemu – vse do fakultet. Sam se pri svojem delu, v službi na državnem izpitnem centru in tudi pri akademskem in raziskovalnem delu, strinjam s pobudami o javni, strokovni in argumentirani razpravi o kakovosti našega šolstva. Prepričan pa sem, da se z izsiljenimi (u)pravnimi postopki, z omalovaževanjem šolske regulative in še posebej z banaliziranjem problema razvrščanja šol v enodimenzionalni lestvici ter »akademskimi« provokacijami razglašanja »naj šol« oddaljujemo od želene strpne in argumentirane razprave o kakovosti v našem šolstvu.

Brez komentarja pa ostajam na zaključek prispevka v Večeru (12. februarja 2014), kjer novinarka in dr. Jurij Toplak s sklicevanjem na tuje raziskave napovedujeta prihodnost, ko bo objavljanje lestvic tudi v Sloveniji postalo običajno. Da se bo v šolskih okoliših »kvalitetnih« šol dvignila vrednost nepremičnin in se bodo tja selili najbogatejši; revni pa se bodo selili v bolj oddaljene okoliše, v revna okolja z »nekvalitetnimi« šolami, da bodo stran od bogatih. Iz tega je najbrž razumeti, da bi v tak razvoj slovenske družbe sodilo tudi to, da si najbogatejši v svojih razkošnih soseskah ustanovijo tudi svoje »naj fakultete«, da sebi in svojih potomcem omogočijo »najboljšo izobrazbo«.