Ta odgovor je zbudil med komentatorji nemalo veselosti, pa ne vem zakaj. Zlato je resna reč. Če ne vsebuje primesi, je tople žolte barve, ne rjavi, se ne kvari, lahko ga je oblikovati – pa še redko je. Aristotel je zaman dokazoval, da nima samo po sebi nobene vrednosti in da je torej denar zgolj sad družbenega dogovora, ki lajša menjavo. Mož ni vedel za učinke dopamina na možganski center za naslado. Kot nasladilo ima denar psihološko vrednost. Prav iz naslade ga bogataši ne morejo nehati kopičiti, čeprav ga imajo za normalno pamet že preveč. Kot vsaka droga zbuja namreč rezistenco in za nezmanjšano evforijo so ga potrebne vedno večje množine.
* * *
Anekdota je zbudila mojo pozornost, ker zadnje mesece prevajam (za založbo *cf) poučno knjigo, ki med drugim nadrobno obravnava zlato. V izvirniku se imenuje The Debt, v dobesednem prevodu torej Dolg. Ustrezal bi, da se ognemo dvoumnosti, tudi prevedek Dolžništvo, pa čeprav pogled v SSKJ in Besedišče nakazuje, da take slovenske besede ni. Tako zelo se bojimo tega stanja, da si ga ne upamo zapisati, čeprav ga včasih slišimo na ulici.
Avtor, anarhoantropolog David Graeber, trdi, da je za razmah iznajdbe, ki ji pravimo denar, prvotno obliko pa si je našel predvsem v dragih kovinah, zaslužna še ena pogruntacija človeškega genija, namreč vojna. »Žlahtne kovine dobijo prednost predvsem v času vsesplošnega nasilja. Razlog je nadvse preprost. Zlatniki in srebrniki se od upnih dogovorov razlikujejo po neki spektakularni značilnosti: mogoče jih je krasti.«
Ropanje je oblika prvotne akumulacije. Kdor si je nagrabil dovolj denarja, je lahko potem z njim kupoval in s tem dobil nadzor nad zalogami (recimo nad letino). Že s prvimi žitnimi mestnimi civilizacijami Mezopotamije, ki znajo shranjevati presežke letine, se pojavi problem dolžništva, kajti zlati zakoni ponudbe in povpraševanja silijo kmeta, da mestu takoj po spravilu poceni proda letino, ko pa jo pozimi kupuje »proti plačilu z odlogom« iz svečeniških/palačnih kašč, jo nujno preplačuje.
Oblasti so na to samoumevnost v zgodovini našle samo dva odgovora: bodisi da so dovolile, da kmetje z družinami vred zdrknejo v dolžniško sužnost/tlačanstvo, bodisi da so dolgove občasno – kot na primer Izraelci v jubilejnih letih – vsepočez odpisovale in tako ohranjale svobodne kmete, katerih prvorojenci so lahko kmetijo nasledili, preostali sinovi pa so šli za vojake in na osvajalskih pohodih plenili zlato, potrebno za financiranje odpisov dolgov in vzdrževanja vojaškega stroja. Ta druga rešitev je vodila v imperialno obliko države. A reč je veliko stala. Aleksander Veliki je za vzdrževanje svoje vojske, ki je štela nekako 120.000 mož, dnevno porabil po pol tone srebra. Imperiji zato praviloma implodirajo, ko nimajo več kaj pleniti.
K temu lahko dodam samo svoje opažanje, da sta se ta osnovna tipa izkoriščanja, ki ju jaz vidim kot tlačenje (navzdol) in plenjenje (navzven) – ohranila skozi vse družbene rede. Na eni strani nemški rajh (plenjenje), na drugi severnokorejski (tlačenje), vmes pa diapazon plenjenja-tlačenja, recimo britanskega kolonialno-sužnjarsko-akumulacijskega ali pa sovjetskega blokovsko-protikulaško-planskega.
Ista kopičkarska zmožnost prvih mestnih civilizacij je pripeljala do tretje pogubne iznajdbe: obresti. Te so bile sprva nagrada za tvegano soudeležbo, ki so si jo oblasti dajale izplačevati od trgovcev, ko so se ti vrnili iz tujine z izkupičkom od prodaje robe, saj so tudi njih oblasti z robo zalagale proti plačilu z odlogom. Iz časa le malo zatem, pred nekako 5000 leti, pa že imamo izpričana »porabniška« posojila (predvsem stradajočim), dodeljena proti jamstvu. Ker porabniška posojila ne plemenitijo glavnice, je po izteku vračilnega roka prišlo do zasega jamstva, najraje v obliki tlake oziroma sužnosti, ki so jo morali sprejeti dolžnikovi otroci. Kajti ti so bili poceni in kmet se jih je odrekel laže kot same zemlje ali orodja.
* * *
Demona obresti ni zmogla vrniti v steklenico nobena verska prepoved, tudi krščanska ne. Velik del preganjanja Judov je bil posledica zamer, ki so si jih nakopali pri prezadolženem kmetstvu, potem ko jim je Cerkev prepustila oderuške posle z odkupovanjem žita, ki so bili prepovedani kristjanom, kakor so še dandanes muslimanom.
Ob koncu srednjega veka so se prvi bankirji (začenši v italijanskih in holandskih mestnih republikah) skušali ogniti tveganju pri seljenju denarja s tem, da so vzpostavili medsebojni kreditni sistem. Njihove menice, ki so prinašalca pooblaščale za dvig protivrednosti v oddaljenih podružnicah, so nazadnje prevzele novoodkrito funkcijo današnjih klasičnih bankovcev. Graeber lepo opisuje, kako se je to zgodilo:
»Leta 1694 je konzorcij angleških bankirjev posodil kralju 1,200.000 funtov. V zameno jim je kralj podelil kraljevi monopol na izdajanje bankovcev. V praksi je to pomenilo, da so imeli pravico posojati zadolžnice za del vsote, ki jim jo je dolgoval kralj…, s tem pa je novonastali kraljevi dolg prišel v obtok oziroma se je 'udenaril'. Za bankirje je to pomenilo sijajen posel (kajti kralju so zaračunavali osemodstotne letne obresti za prvotni dolg, obenem pa so jih zaračunavali za njegovo v denarju izraženo vrednost klientom, ki so si ga sposojali), vendar pa je to lahko delovalo samo tako dolgo, dokler bi ostal izvirni dolg nepovrnjen. In glej, vse do danes ni bil vrnjen! Saj tudi ni mogel biti. Če bi bil, bi bilo s tem konec kompletnega monetarnega sistema Velike Britanije.«
Kako da so kralji, čeprav ljubijo blišč, tako zlahka sprejeli idejo o papirnem denarju?
Razlog je pragmatičen: pri papirnem denarju so možnosti manipulacije neznansko večje kot pri zlatem. Na račun zlata so monarhi sicer uspešno bogateli, ko so mu skrivoma pridajali ničvredne primesi, manj blagorodni ljudje, ki niso imeli nadzora nad kovnico, pa so prispevali svoje, ko so novce (pred iznajdbo dvignjene obrobe) iznajdljivo obrezovali in ploščili. A to je imelo svoje meje. Res, kako prav ima pesnik, ko pravi:
Zlató je prva kal,
a kdo bi tak ostal?
Njen prvi list je cvet,
ki pa hiti staret
in že uplahne v list,
kot raj ni zdržal čist,
kot svit zbledi v dan.
Vse zláto pride stran.
Monarhi so bili prisiljeni goljufati, kajti vladar, ki ne osvaja, sploh ni vladar, osvajanje pa terja vojno in ta stane. Tiskanje papirnega denarja, pa čeprav še vedno vezanega na zlato podlago, je odpiralo v tem pogledu poprej neslutene možnosti. Ponudba zlata je vendarle omejena – vse doslej nakopano zlato je mogoče spraviti v kocko s stranico 20 metrov – ponudba papirnega in v zadnjem času kartičnega kreditnega denarja pa z ničimer.
Dandanes tu in tam človek sliši, češ da so vojne dobre, ker pospešujejo (vojno in povojno) gospodarstvo. Ta dubiozni blagor tudi v modernih časih temelji na zadolževanju vojskujočih se držav. Problem nastane po koncu vojne, če poraženci sploh niso zmožni plačati zmagovalčevih dolgov. To se je zgodilo po prvi svetovni vojni. Premagancem bi bilo treba dolgove odpustiti, to pa se je zmagovalcem zdelo nevzgojno. Pod goro, pod to goro zeleno… je Francoz terjal reparacije od premaganca Nemca, Anglež od svojega dolžnika Francoza, Američan pa od svojega dolžnika Angleža. Nemci so bili nazadnje spehani v galopirajočo inflacijo, iz zamere so zrasle korenine naslednje vojne.
Prišla je velika depresija, zaradi katere so ameriške oblasti najprej prisilile ljudstvo, da leta 1933 obvezno zamenja vse svoje zlato za papirnat denar, takoj (leto dni) zatem pa ta denar razvrednotile za skoraj polovico (unča ni bila več po okoli 20, ampak po 35 dolarjev).
Odmik od zlate podlage je 44 zavezniških držav uzakonilo po drugi svetovni vojni s sporazumom v Bretton Woodsu. A tudi ta še ni povsem razvezal zlata od denarja: od tega časa državljani ZDA sicer niso mogli več unovčevati svojih dolarjev v zlato, vendar pa je ameriška vlada še vedno jamčila, da bo vsa ameriška valuta v tujini odkupljiva po 35 dolarjev za zlato unčo. Vse valute so bile zamenljive v zlato, vendar zgolj prek dolarja.
Nazadnje je prišla vietnamska vojna. V Vietnamu je bilo sicer obilo rumencev, vendar druge vrste, kot bi si jo želeli konkvistadorji. Dne 15. avgusta 1971 je bil predsednik ZDA Richard Nixon prisiljen razglasiti enostranski sklep, da ameriški dolarji, ki jih ima v lasti tujina, niso več konvertibilni z zlatom – in s tem prestrigel še zadnjo nitko, na kateri je visel mednarodni zlati standard. Spočel se je režim nevezanih valut, ki traja še dandanes.
Graeber pojasnjuje, nekoliko nejasno sicer, a kriva je pač nedoumljivost finančnega rokohitrstva, da denarja »sploh ne izdaja vlada, temveč to počnejo (ameriške) zasebne banke pod vodstvom Sistema zveznih rezerv. Ta ustanova kljub svojemu imenu formalno sploh ni del zvezne vlade, temveč je posebna vrsta križanca med javnim in zasebnim, konzorcij bank v zasebni lasti, ki mu predsednika imenuje predsednik ZDA z odobritvijo kongresa, sicer pa deluje brez javnega nadzora. Vsi dolarski bankovci, ki so v obtoku v ZDA, so 'listine Zveznih rezerv' – se pravi, ZR jih izdajajo kot zadolžnice, pri čemer naroči dejanski natisk pri državni kovnici, in sicer plača za vsak bankovec po štiri cente. Ta aranžma je samo variacija tistega, kar je sprva razvila Angleška banka: ZR potem ta denar 'prepustijo' vladi ZDA, od katere odkupijo dolgoročne državne obveznice, tako nastali ameriški dolg pa zmonetizirajo s tem, da denar, ki ga na ta način pridobi v last vlada, razposodijo drugim bankam. Razlika je v tem, da je Angleška banka kralju posojala zlato, ZR pa denar pričarajo iz svojega cilindra. (…) Banke, ki prejmejo posojilo od ZR, ne smejo več same tiskati denarja, lahko pa seveda ustvarjajo virtualni denar s tem, ko ga posojajo po frakcijski stopnji pokritosti z depoziti, to pa spet določijo ZR – čeravno si sredi razbitin sedanje kreditne krize, v času, ko to pišem, prizadevajo, da bi ukinili še to restrikcijo. (…) Eden od dozdevno paradoksnih rezultatov Nixonovega razvezanja valute je bil, da so ti v bankah iz ništrca narejeni dolarji nadomestili zlato kot valuta svetovnih rezerv, torej kot ultimativna zaloga vseh vrednosti tega sveta, s čimer so ZDA dobile neznanske ekonomske prednosti.«
Neoliberalna evangelistična ideologija ima ustvarjanje denarja iz nič za najvišji dokaz božje ljubezni do ljudi, saj je Bog s tem na ameriške finančnike prenesel del svoje kreacijske vsezmožnosti. In del svoje nedoumljivosti, kajti »ne glede na to, kakšen deficit si poslej dovoljujejo ZDA, tuje centralne banke z dolarskim prilivom ne morejo početi kaj dosti drugega, kot da z njim kupujejo ameriške državne obveznice. Te obveznice naj bi bile tako kot vsake obveznice posojila, ki imajo lepega dne dospeti v izplačilo, a kot je pripomnil ekonomist Michael Hudson, ki je začel ta pojav preučevati že v začetku sedemdesetih let, se to nikoli ne zgodi: 'V tistem obsegu, kolikor so te zadolžnice ameriškega finančnega ministrstva vdelane v svetovno monetarno bazo, jih pač ne bo treba odplačati, ampak si jih bodo samo brez konca in kraja podajali. Ta značilnost je bistvo ameriškega finančnega priskledništva – gre za davek, naložen vsemu planetu.'«
Drugače tudi ne more biti, saj je sistem utemeljen v zadolževanju brez kritja. Njegovi zagovorniki ga pojmujejo kot nadaljnjo konsolidacijo svetovnega trga v smislu dolžniške globalizacije. In to je tudi res.
* * *
Vse to je bilo treba povedati, zato da bi postalo bolj jasno, zakaj je tisti dedek zakopal svoje zlato. Vanj je naložil svoje premoženje, ker ga je izkušnja z veliko depresijo izučila, da ga ni pametno hraniti ne v bankovcih ne v delnicah. Zakopal ga je, ker se pod zemljo ne kvari. Zlato v bančnem trezorju itak ne prinaša obresti – nasprotno, za najem sefa je treba plačevati, hramba na recimo domačem vrtu pa je zastonj. Predvsem pa ga je zakopal, ker ni želel, da mu ga zaplenijo vlomilci, okupatorji ali davkarji.
Zlato dolgoročno ohranja svojo vrednost, medtem ko jo papirji izgubljajo. Centurion (stotnik) cesarja Avgusta je prejemal letno plačo v vrednosti 38,6 unče zlata. V današnjih ameriških dolarjih bi ta količina zlata za 30 odstotkov presegala letno plačo ameriškega stotnika.
Nič čudnega torej, če naš dedek ni bil edini.
V arhivu imam pismo nekega bralca, čigar imena brez prave potrebe ne bom omenjal. Poslal mi je pred leti precej zabavnih in manj zabavnih spominov na viharne čase druge svetovne vojne in socialistične revolucije, obojega se je namreč sam udeležil, namen pisanja pa je bil, kot je pripisal na koncu, naj »kljub plevam« najdem notri kako »zrno«, ki bi lahko postalo zametek za kako pisanje.
Med drugim je v pismu tudi naslednje »zlato zrno«:
»Šef je bil star uradnik z zvenečim imenom višji finančni inšpektor, pa ni imel pojma o knjigovodstvu – ali pa ga ni smel imeti, kajti njegov sin je bil med plavogardisti in je le po naključju ušel žalostni usodi. (Šef) ni imel moči in volje upirati se izplačevanju računov, ki niso bili nič drugega kot nekaj krac in znesek na zadnji strani škatle cigaret; nekoč sam nisem hotel izplačati takšnega 'računa', pa me je k sebi poklical šef kabineta in 'poučil', da je sedaj konec z birokracijo, vse bo temeljilo na zaupanju. Zaradi takega 'zaupanja' se je v nekaj mesecih nabralo računov za avtomobilske gume, ki bi morale zadostovati za vsa ministrstva za nekaj let. Nekega dne v letu 1945 so izvedli fantastično operacijo. Iz našega proračuna pri Denarnem zavodu Slovenije je bilo dvignjeno 1 milijon dinarjev, zanje so kupili pri isti bančni ustanovi 600.000 nemških mark, z njimi ter še z dvema kamionoma, na katerih so bile naložene cigarete in svinjska mast, so se podali na Dunaj, kupovat 'kmetijske stroje'. Bili so čudoviti: velik luksuzni avto tatra v srebrni barvi za ministra Hribarja, dva kovčka ur in nalivnih peres, nekaj bal krom usnja, za te stvari vem, ker sem jih videl, kovčka pa celo imel v shrambi. Višek pa je bil čudovit diadem, na njem sem preštel okrog 700 diamantov, imel je pet rogljev in na konici vsakega za noht na mezincu velik safir, vse vdelano v zlato in platino. Dolgo sem ga imel v hrambi v blagajni, potem pa je le nekega dne pridrvela personalka in že naproti (sic!) vpila: daj tisto reč. Mica je prišla ponjo. Tedaj je bila Mica lahko samo ena, žena Mihe Marinka, 'neustrašna borka za delavske pravice' Šlandrova Mica.«
Če je verjeti avtorju pisma – ki zagotovo nima razloga, da bi si take reči izmišljeval, saj se je pozneje še leta izpostavljal kot viden borec za vrednote NOB – dedek iz naše anekdote ni bil edini, ki je skrival svoje dragotine. Šlandrove Mice ni, prepričan sem, nihče v javnosti nikoli videl z diademom na glavi.
Tega ne navajam zato, da bi zdaj Leljak gruntal, kakšna bi lahko bila povezava med družinama Marinko in Zemljaričem (čeprav sta oba priimka za namene tega spisa res čudno pomenljiva, eden namreč »ma rinko«, drugi pa »zemljari«!), in tudi ne zato, da bi Micini morebitni pravnuki razkopali temelje svoje dedovine, temveč da bi današnje bralstvo uvidelo, kako podobni so nekdanji finančni instrumenti današnjim. Tu jih imate vse: ustvarjanje denarja iz nič (izdaja fiat denarja v obliki jugoslovanskih dinarjev), ukinitev fiksnega medvalutnega razmerja (tečaj 60 mark za 100 dinarjev je pri konverziji veljal le do vrednosti 5000 dinarjev, naprej pa so se pritaknili progresivni odbitki – za fizične osebe v višini kar 70 odstotkov!), mednarodne finančne tokove, prosto trgovino, vezanje valute na zlato (in drage kamne), vpeljevanje kreditnega gospodarstva (ki temelji na zaupanju), za vse skupaj pa jamči pištola za pasom (ali danes 800 ameriških vojaških baz).
Ameriški vohuni so torej lahko poročali Washingtonu, da se nima kaj sekirati zastran FNRJ: država je komunistična, vendar spet ne toliko, da ne bi cenila vrednot tako buljona (v opeke ali šibike pretaljenega zlata/srebra) kot papirnega denarja, in se torej tudi posojil ne bo branila, ko pride čas.
Nadaljevanje poznate.
* * *
Neodgovorjeno je ostalo menda le še vprašanje, ali se zlato splača zakopavati tudi kratkoročno, češ da bo prav prišlo v naslednji krizi (ne pa šele vnukom). Korodira res ne, je pa neužitno. Drži, da med depresijo vzcveti črnoborzijanstvo, vendar pa je menjalni tečaj v takih primerih vselej neugoden. Ko nastopi »kuga, lakota in vojna«, se zlato na lepem menjuje le še s »suhimi žemljami«.
Veliko bolj smiselno kot zakopavati zlato se mi torej zdi v časih blaginje nakupiti in posušiti zadostne količine žemelj.
S tem smo spet pri vprašanju hrambe, kašč itn.
In krog je sklenjen.