KDO JE POMAGAL ODPRETI VRATA PEKLA?

Skrivni sestanek v Beogradu

Predgovor hrvaškega sociologa in nekdanjega politika Slavena Letice k hrvaškemu prevodu prvega dela trilogije V imenu države je v Sloveniji povzročil razburjenje med simpatizerji nekdanjega državnega vodstva. Nekdanji svetovalec hrvaškega predsednika Franja Tuđmana je namreč trgovino z orožjem v tem predgovoru postavil v nov okvir. »Da je slovensko vodstvo lahko sprejelo odločitev o množični prodaji zaplenjenega orožja Hrvatom, je moralo biti prepričano, da mu ne preti več nevarnost agresije Jugoslovanske ljudske armade in Srbije,« je ocenil Letica.

Slovensko predsedstvo je namreč 26. avgusta 1991 sprejelo odločitev, da naj Slovenija »pomaga Republiki Hrvaški na področju obrambe, vendar v obsegu, ki ne bi ogrozil obrambne sposobnosti Slovenije«. Šlo je za sklep državnega vrha, ki je dovolil prodajo orožja, katere začetki sicer segajo že v julij 1991.

»Dogodek, ki je odločilno pomemben za pravilno zgodovinsko razlago odločitve slovenskega državnega vodstva... je bil tajni pakt o nenapadanju med Slovenijo in Srbijo, ki je bil sklenjen v Beogradu manj kot dva tedna prej: 14. avgusta 1991,« navaja Letica.

Tega dne sta se pri vplivnem srbskem književniku Dobrici Ćosiću, sivi eminenci velikosrbskega projekta, zglasila predsednik skupščine France Bučar in zunanji minister Dimitrij Rupel. Kako je potekalo srečanje intelektualcev, je pozneje v spominih (Lična istorija jednog doba – vreme raspleta) podrobneje opisal sam Dobrica Ćosić. »Predstavili so mi namere, da vzpostavijo neposredne odnose s Srbijo, pripravljenost na strogo nevtralnost v hrvaško-srbskem sporu, da bi od Srbije dobili podporo za svojo odcepitev... Dejala sta, da sta k meni prišla s soglasjem in v dogovoru s Kučanom in Drnovškom, a če se strinjam z njunimi stališči, bi z mojim posredovanjem šla k Miloševiću... Potem sta narekovala svojo platformo in predloge za novo politiko s Srbijo. Zapisal sem jih v srbščini, Rupel v slovenščini. Rekel sem, da bom obvestil Miloševića in jima sporočil njegovo mnenje... Poiskal sem Miloševića... Javil mi je, da v načelu sprejema predlog, ampak da jim bo 'dobro zaračunal za vse, kar so počeli proti Srbiji'. Sporočil sem Bučarju, naj se v ponedeljek javi Miloševiću,« je zapisal Ćosić.

Udeleženci srečanja pri Ćosiću so 18. oktobra 2013 v Mladini nasprotujoče si zanikali tisto, kar je v spominih zapisal Ćosić. France Bučar je zapisal: »Takrat je bila Slovenija pravzaprav še del Jugoslavije in iskali smo način, kako naj iz nje izstopimo... Če rečem kar neposredno, vozili smo slalom med enimi in drugimi, tako in drugače, kako priti iz Jugoslavije.« Dimitrij Rupel je bil kratek: »V resnici ni nihče podpisal nobenega dokumenta, 'pakta' ali česa podobnega. Bil je – ne glede na špekulacije – samo pogovor.« Ćosićeva hčerka Ana pa je po pogovoru z bolnim očetom sporočila Mladini: »Pogovor mojega očeta, Rupla in Bučarja 14. avgusta 1991 je bil parafiran kot zapisnik. Vsebina je znana Ruplu in Bučarju... Oče dodaja, da ta pogovor oziroma dokument tega pogovora nima nikakršne, ampak res nikakršne zveze z Miloševićem. Med drugim tudi dejstvo, da je ta papir v zasebnem arhivu, dokazuje, da to ni nikakršen državni dokument ali tajni pakt.«

Odzval se je tudi Milan Kučan. »O Ruplovem in Bučarjevem zasebnem obisku pri Ćosiću avgusta 1991 nisem vedel nič. V Srbijo sta šla neposredno po agresiji na Slovenijo, v času najhujših konfliktov z Beogradom, Miloševićem in armado, pa tudi po sporazumu na Brionih… V tistem času bi se mi ta obisk zdel povsem nelogičen in nesmiseln, in tak se mi zdi še danes,« je zapisal in poudaril: »Z Miloševićem se nisem nikdar dogovarjal, ne osebno ne prek posrednikov, tajno pa še najmanj.«

Odločilni 24. januar 1991

Srečanja intelektualcev nihče ni zanikal, le različno so ga interpretirali. Toda beograjski sestanek je bil le posledica poprejšnjega slovensko-srbskega dogovora. Nanj je Letica opozoril 25. oktobra 2013 v Mladini: »Zgodovinska resnica je, da obstaja precej zgodnejši prvi in neposredni dogovor/sporazum/poročilo Milošević-Kučan... Ta prvi zgodovinski sestanek je potekal 24. januarja 1991, točno na dan, ko je predsedstvo SFRJ skušalo legalizirati vojaško posredovanje JLA na Hrvaškem ... Ker sem bil takrat osebni svetovalec predsednika Tuđmana, sem bil natančno seznanjen s potekom sestanka... Odhod Milana Kučana v Beograd na tajno dogovarjanje o tem, da lahko Slovenija svobodno izstopi iz Jugoslavije, smo razumeli kot izdajo, ker sta štiri dni prej Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni obrambi.«

Sestanek je potekal v dramatičnih razmerah. V Beogradu sta se v času groženj JLA z državnim udarom sestali delegaciji Srbije in Slovenije. Po srečanju so objavili skupno sporočilo za javnost. Tovrstna sporočila vedno predstavljajo soglasje obeh strani. Najpomembnejši del uradnega sporočila s sestanka 24. januarja 1991 se je glasil takole: »Srbija spoštuje interes Slovenije, da si na osnovi pravice narodov do samoodločbe in skozi proces doseganja sporazumov o prihodnjih odnosih republik zagotovi neovirano uresničitev pravice slovenskega naroda in Republike Slovenije do lastne poti in opredelitve glede oblik prihodnjega povezovanja z drugimi jugoslovanskimi narodi oziroma republikami. Slovenija spoštuje interes srbskega naroda, da živi v eni državi in da mora prihodnji jugoslovanski dogovor ta interes spoštovati.«

Kučan je ta sestanek podrobneje pojasnil v Mladini 8. novembra 2013: »Po srečanju je bilo objavljeno sporočilo za javnost, ki ga dr. Letica interpretira kot privolitev Slovenije, da Srbija vzpostavi srbsko državo na vsem ozemlju, na katerem živijo Srbi, s čimer naj bi Slovenija pristala na spreminjanje meja med republikami nekdanje Jugoslavije in na srbsko prisvajanje ozemlja Republike Hrvaške. A uradno sporočilo za javnost je bilo povsem jasno: pravica kateregakoli naroda do lastne države ne more iti na račun enake pravice drugih narodov oziroma republik do lastne države...«

Toda tuji strokovnjaki ta sestanek ocenjujejo drugače: na njem je bila zapečatena usoda Jugoslavije, saj je srbska stran slovenski dovolila odcepitev, Slovenija pa je v zameno Srbom priznala pravico do Velike Srbije.

Eden od članov slovenske delegacije Jože Mencinger se spominja: »Kar je bilo takrat objavljeno v časopisih, natančno povzema tisto, kar se je zgodilo. Da Milošević ne nasprotuje temu, da Slovenija odide iz Jugoslavije... Vzdušje na sestanku niti ni bilo napeto. Kučan in Milošević sta se dobro razumela, saj sta se poznala že od prej. Moj privaten pogled je bil: 'Vidim, da se politiki med seboj že razumejo, samo narodi se morda ne.'«

Milošević je leta 2006 umrl, slovenski akterji dogovor o odhodu Slovenije iz Jugoslavije zanikajo, slovenski javnosti pa so še danes poznani zgolj miti o »osamosvojitveni vojni«. Pogledi tujih zgodovinarjev so bolj kritični.

»Svetovna zarota« proti slovenski interpretaciji?

Hrvaški zgodovinar Ivica Lučić o dogovoru piše takole: »Novinarji so vprašali Kučana o izidu njegovih pogovorov z Miloševićem oziroma slovensko-srbskih pogovorov, ki so potekali 24. januarja 1991 v Beogradu, na katerih je bilo sporočeno, da slovenska stran 'spoštuje interes Srbije, da srbski narod živi v eni državi'. Kučan se je izognil odgovoru na to vprašanje, kakor se mu je izognil tudi na tiskovni konferenci v Ljubljani po vrnitvi iz Beograda.«

Ugledni srbski odvetnik Srđa Popović (danes že pokojni) v pravni analizi zarote Slobodana Miloševića, Borisava Jovića in Veljka Kadijevića z naslovom Razpad Jugoslavije med drugim navede: »Odgovor se ne nahaja na pravni, temveč na politični ravni: druge republike so se ustrašile sprege med agresivno nacionalistično Srbijo in JLA. Na primer, Kučan se 24. januarja 1991 sestane s predsednikom 'suverene in neodvisne' Srbije, da zahteva od njega (in dobi) dovoljenje, da odide iz SFRJ!«

Natančno dogovor med Kučanom in Miloševićem predstavi norveška politologinja Sabrina P. Ramet. »Ko je JLA spomladi 1990 zasegla orožje, ki ga je Slovenija nabavila za svojo Teritorialno obrambo, se je občutek ogroženosti med Slovenci eksponentno povečal. Toda tisto, česar takrat verjetno niso vedeli, je, da je imel Miloševićev režim, čeprav je v veliki meri soglašal z JLA, svoje lastne cilje in strategije, ki so se radikalno razlikovali od ciljev JLA, ko je šlo za Slovenijo. To je postalo jasno 24. januarja 1991, ko se je takratni predsednik Slovenije Milan Kučan zasebno srečal z Miloševićem. Kot mi je leta 1999 povedal Kučan, je v zameno za Miloševićeva zagotovila, da Beograd nima ozemeljskih zahtev do Slovenije, sam zagotovil Miloševiću svoje 'razumevanje' za njegove interese pri združevanju vseh Srbov v Veliki Srbiji.« Sabrina P. Ramet je intervju s Kučanom opravila 6. septembra 1999 v Ljubljani.

Najbolj celovito pa sta zaroto proti jugoslovanski federaciji predstavila britanska novinarja Laura Silber in Allan Little v knjigi Smrt Jugoslavije, ki je nastala po istoimenski dokumentarni seriji BBC.

»Hkrati je Milošević dal jasno vedeti, da Srbija ne bo poskušala preprečiti Sloveniji odcepitve... Ko se je ponoči 24. januarja zvezno predsedstvo zbralo že drugič v mesecu z zahtevo po razorožitvi hrvaške policije, je imel Milošević ločeno srečanje s slovenskim predsednikom Kučanom... Kučan je povedal:

'Na tem srečanju je bilo očitno, da Srbi ne bodo vztrajali, da zadržijo Slovenijo v Jugoslaviji... Slovenci smo rekli, da želimo pravico do svoje lastne države. Milošević je dejal, da hočejo Srbi priznanje enake pravice tudi za sebe – torej, da vsi Srbi v Jugoslaviji živijo v eni državi. Moj odgovor, seveda, je bil, da imajo tudi Srbi to pravico, toda na enak način kot Slovenci, brez poseganja v pravice drugih narodov. Milošević je odgovoril: 'Da, seveda. To je jasno,' in s tem smo odpotovali domov v Ljubljano.'

... Ko se je izvedelo za srbsko-slovenski sporazum, so bili Hrvati razjarjeni. Razumeli so ga, kot da je Kučan dal Miloševiću proste roke za razdelitev Hrvaške...«

Knjiga Smrt Jugoslavije je v svetu priznana kot eden najbolj verodostojnih prikazov krvavega razpada nekdanje federacije, v njeni recenziji v reviji London Review of Books (4. januarja 1996) pa je eden najboljših poznavalcev balkanskih vojn Misha Glenny ocenil, da nobena druga knjiga ne ponuja tako skrbno preverjenih dejstev. »Srbska nasilna dvoličnost do federacije..., ki jo je Milošević na videz poskušal ohraniti, v resnici pa si jo je prizadeval spodkopati, ne bi mogla uspeti brez zahrbtnosti slovenskega egoizma... Avtorja sta dokazala z neizpodbitnimi dokazi, da je bilo slovensko vodstvo pripravljeno spodbuditi nasilen razpad Jugoslavije v zameno za lahek izhod iz federacije. Ljubljana, seveda, ne nosi moralne odgovornosti za tisto, kar je sledilo pozneje, toda avtorja sta dokazala onkraj vsakega dvoma, da so Slovenci igrali umazano in zaničevanja vredno politično igro.«

Od dogovora do trgovine z orožjem

Neverjetno bi bilo, da slovensko vodstvo ni vedelo, da bo razpad Jugoslavije potekal na nasilen način. Slovenija je namreč že decembra 1990 iz tujine prejela prvo pošiljko orožja. Pozneje, ko so se sklepali posli z orožjem z Rusijo, pa so v Luko Koper pričele voziti polne ladje iz vzhodnoevropskih pristanišč.

Še danes največji del krivde za trgovino z orožjem nosi takratni obrambni minister Janez Janša. Tolikšnih nepravilnosti, spletk in samovoljnega ravnanja kot na ministrstvu za obrambo si v devetdesetih letih niso privoščili pri nobenem drugem državnem organu. Več deset milijonov mark od prodaje orožja je namreč iz Janševega obrambnega ministrstva izginilo neznano kam. Toda dejstvo, da so orožje prodajali tudi na ministrstvu za notranje zadeve, nad katerim Janša ni imel nobenih pristojnosti, kaže, da je šlo v resnici za tajno operacijo, odobreno na najvišji ravni. Dejansko je Janša kot obrambni minister uresničeval sklepe, sprejete na svetu za obrambo pri predsedstvu Slovenije, ki ga je vodil predsednik Milan Kučan. Slednji že dve desetletji zatrjuje, da je Slovenija orožje »odstopila« Hrvaški oziroma da je šlo zgolj za »pomoč«.

Zapisnik 3. seje sveta za obrambo pri slovenskem predsedstvu, ki je bila 9. junija 1992, razkriva bistvo orožarske afere. Zaupne seje so se poleg Kučana udeležili predsednik parlamenta France Bučar, predsednik vlade Janez Drnovšek, minister za obrambo Janez Janša, notranji minister Igor Bavčar, zunanji minister Dimitrij Rupel in načelnik republiškega štaba Teritorialne obrambe generalmajor Janez Slapar.

Pogovarjali so se o dramatičnem položaju v Bosni in Hercegovini. »Predsednik Milan Kučan je razpravo sklenil s soglasjem vseh članov Sveta, da se Svet strinja s predlogom ministra za obrambo, da se del zaprošenih sredstev oborožitve in vojaške opreme lahko odstopi Bosni in Hercegovini. Pri tem jim pristojni organi sredstva oborožitve in strelivo prodajo (poudaril B.Z.), rabljeno vojaško opremo pa odstopijo (poudaril B.Z.) brez nadomestila.«

Državni vrh je bil torej tisti, ki je junija 1992, v času po mednarodnem priznanju in po vstopu v OZN, soglasno odobril prodajo orožja navkljub embargu. Orožje pa se je iz Slovenije prodajalo že prej. Prvi sklep o prodaji orožja je svet za obrambo sprejel julija 1991, vendar so o njem zaenkrat znana le ustna pričevanja.

Janša je sicer večkrat poročal članom predsedstva o prodaji orožja. »V skladu s to usmeritvijo predsedstva na zadnji seji, ko se je ta problem obravnaval..., je bila potem tudi sprejeta odločitev..., da se gre v prodajo prenosnih raketnih sistemov, ki jim letos ali v letu 1992 poteče formalni rok uporabe. Za Hrvaško je to zanimivo, takrat so to potrebovali,« je poročal na seji predsedstva novembra 1991. Izrazi, kot so »pomoč« in »odstop« orožja, so torej (največkrat) le evfemizem za dobičkonosno »prodajo«.

Trgovina z orožjem je bila torej odobrena s strani istih slovenskih voditeljev, ki so januarja 1991 sklenili sporazum s srbskim vodjo Slobodanom Miloševićem oziroma so se avgusta 1991 skrivaj dogovarjali z Dobrico Ćosićem. Vse do danes pa za trgovino z orožjem v Sloveniji ni nihče kazensko odgovarjal.

Na vprašanje, ki smo ga Milanu Kučanu zastavili letos, namreč, ali so se januarja 1991 zavedali, da priznanje pravice, da lahko vsi Srbi živijo v eni državi, vodi k nasilnemu spreminjanju republiških meja, je Kučan odgovoril, da vsebina sporočila o januarskem pogovoru v Beogradu »jasno kaže slovensko stališče, da so subjekti razgovorov o prihodnosti SFRJ republike. Pri tem stališču smo implicitno upoštevali načelo helsinške deklaracije o nenasilnem spreminjanju meja, ker smo se zavedali, da je takšno stališče tudi najboljše zagotovilo za mirno reševanje krize.«

Ponovil je, da je bilo jasno, da pravica katerega koli naroda do lastne države ne more iti na račun enake pravice drugih narodov do lastne države. »Na srečanju v Beogradu, tako kot tudi na srečanjih z vodstvi drugih republik nismo povedali nič drugega kot to, da želimo svojo pravico do samoodločbe, ki smo jo demokratično potrdili na plebiscitu decembra 1990, uveljaviti na miren in sporazumen način, ne proti komurkoli in ne na račun enakih pravic drugih. Zdelo se nam je samoumevno, da imajo enako pravico kot Slovenci tudi vsi drugi narodi, kot tudi to, da je ta pravica vsakega naroda omejena z enako pravico drugih narodov,« je zapisal. »V načelih, za katera smo se zavzemali v razgovorih takrat v Beogradu in v drugih republikah, ni moč najti argumentov za opravičevanje nasilnega spreminjanja meja, nasilnega reševanja jugoslovanske krize oziroma vojne,« je dodal.

Na vprašanje, ali je kdaj soglašal s prodajo orožja iz skladišč Teritorialne obrambe, pa je Kučan odgovoril: »Tako predsedstvo kot svet za obrambo sta soglašala, da Slovenija tudi z orožjem pomaga napadenima Hrvaški in BiH do meje, ko to ne bi ogrožalo naše lastne varnosti. Ocenjevali smo, da je ta pomoč tudi najboljša obramba Slovenije pred nevarnostjo morebitne vrnitve vojne na slovensko ozemlje. Nimam razlogov, da bi danes svojim takratnim stališčem kar koli dodajal ali odvzemal. Operativno sta te zadeve vodila vlada in ministrstvo za obrambo.«

Poslednje srečanje v Haagu

»Dva bivša balkanska predsednika sta se v soočenju starih tekmecev danes pomerila na sodišču Združenih narodov. Medtem ko sta podoživljala svoj boj izpred več kot desetletja, sta drug drugega obtoževala za podpihovanje vojne,« je 22. maja 2003 o zaslišanju Milana Kučana na mednarodnem sodišču za vojne zločine v bivši Jugoslaviji poročal The New York Times.

»Milošević, kot je že postala navada, je poskušal zamenjati vloge. 'Zakaj ste potrebovali to vojno?' je vprašal Kučana med navzkrižnim zaslišanjem... Trdil je, da bi se lahko konfliktom v letu 1990 in 1991 izognili, in odkrito dejal Kučanu: 'Vi ste izbrali nasilje, vi osebno ste imeli odločilno vlogo.'«

Kučan je kot priča tožilstva sodišču predstavil drugačno zgodbo. Dejal je, da mu je že leta 1989, ko so se začele politične napetosti med jugoslovanskimi republikami, postalo jasno, da bo Milošević uporabil vsa sredstva, tudi nasilje, da ohrani vse Srbe v jugoslovanski državi.

Na konkretno vprašanje tožilca Geoffreyja Nicea o sestanku 24. januarja 1991 v Beogradu, na katerem je bil sklenjen slovensko-srbski pakt, pa je Kučan odgovoril: »Glede tega bilateralnega srečanja, ki je potekalo med vodstvom Slovenije in vodstvom Srbije... In tam smo lahko ugotovili le, da je bilo takrat konec preoblikovanja Jugoslavije v konfederacijo.«

Pol leta pozneje je izbruhnila vojna.