To je rekel in možato odbil konico mehko kuhanega jajca, saj se na večdnevnih strokovnih srečanjih tudi zajtrkuje. Ni me gledal v oči. Ni bil kdor koli. Tedaj, pred leti, je bil maturitetni funkcionar. Morda je naključje, morda ne, kar se je zgodilo kmalu zatem. Časopis, v katerem sem objavljala do tedaj, je šolsko prilogo najprej preimenoval in nato ukinil. Tik pred ukinitvijo priloge je njen urednik moje besedilo uvrstil v kot, namenjen nergavim pismom bralcev.

V časopisu Dnevnik smo nekako v istem času, v katerem je potekala uvodna prigoda, uzrli prvo javno objavo rezultatov splošne mature. Natisnjeni grafikon je prikazoval razvrstitev glede na povprečno število doseženih točk. Imena šol niso bila objavljena, a našo se je s križanjem podatkov dalo poiskati. Fotokopijo grafikona sem obesila v zbornico in označila ustrezno vrstico. Kot antična Kasandra sem že leta pred tem zaman pozivala k branju podatkov in analiz, ki jih je za šole pripravil državni izpitni center. Ne čakajmo na javno objavo. Poglejmo državno povprečje, poglejmo, kje smo. Tu je zrcalo in ne smemo ga, počivajoč na lovorikah, obračati proč od sebe. Tu je kot spodbuda objavljen le eden od kazalcev, poglejmo še druge, primerjajmo njihovo večletno gibanje, zamislimo se in ukrepajmo. To se zdaj na moji matični šoli že nekaj let tudi počne.

Prah in kašelj

Prah, znova dvignjen ob letošnji javni objavi rezultatov splošne mature, povzroča hud kašelj. Kašlja zdrava pamet. Ubožica težko diha in slabo spi. Pred njenimi vrati bdijo naricalke in druga drugi mrmrajoče podajajo intonacijo za Objokovalsko Ena.

Prah se dviga iz (u)pravnega peskovnika. Boli me, da si ob njem manejo in izpirajo oči ljudje, ki jih že dolgo spoštujem. Prve cenim zaradi kakovostne vzpostavitve in nenehnega izboljševanja sistema mature, druge zaradi iskrene skrbi za dostop do informacij javnega značaja, tretje zaradi sistematične predstavitve obojega javnosti. Vsi se trudijo delati dobro in pošteno. Da je med njimi prišlo do napetosti, je boleče, vendar odpira nove razsežnosti razmišljanja. Tokrat gre po mojem mnenju za nedoumljive razsežnosti labirintov zakonodaje in njenega udejanjanja.

Leto za letom osuplo zrem v peskovnik, v katerem se kopica odraslih otročajev mlati z lopatkami in grabljicami, si v usta tlači v mivko odvržene cigaretne ogorke in pasje drekce, kriče ustvarja kaos in z njim utemeljuje (u)pravna delovna mesta. Sem matematičarka, ki se ob svojem učiteljevanju in predsedovanju svetu šole srečujem z zakonodajo, polno protislovij. Vsak drugi razen če kaže na kak člen, v katerem neki nov razen če usmerja na člen, kjer na koncu najdemo razen če, ki katerega od prejšnjih razen-čejev grize v rep. Iz protislovja pa je mogoče izpeljati kar koli. Kako pripravno.

Da bo do javne objave maturitetnih rezultatov prej ko slej znova prišlo, je bilo pričakovati. Da je prišlo do objave v Objektivu, je dobro. Šolski ministri prihajajo in odhajajo. Vsak med njimi začne listati pri Adamu in do izteka mandata pride tja do osnovnih resnic, medtem pa prispeva v šolsko zakonodajo nekaj novih razen-čejev. Le časopis s šolsko redakcijo, ki svoje področje že dolga leta kontinuirano spremlja in komentira, lahko preprečuje vedno vnovično retuširanje spomina. Verodostojni prikazi statističnih podatkov so ob tem prizadevanju ključnega pomena.

Raba, kr-neki-raba in zloraba statistike

»V oddelku Medvedki je 14 otrok, od tega 8 deklic in 6 dečkov, povprečna starost otrok je 3 leta in pol, standardni odklon je 0,3 leta…« Bil je lep sončen dan in zadnje, kar me je zanimalo na sestanku sveta staršev v vrtcu, je bila neskončna recitacija statističnih rezultatov. Naslednja kitica pa me je kljub monotonemu mantranju mlade vrtčevske psihologinje predramila iz otopelosti: »V oddelku Ribice so 4 otroci…« Temu je sledila podrobna statistika. S standardnimi odkloni vred. Za populacijo s štirimi statističnimi enotami. Striček Gauss bi bil navdušen.

Zgodba je stara več kot dve desetletji, zato v njej ne nastopajo paverpojnti. Če bi sestanek potekal danes, bi rezultate prejeli še v grafični obliki, urejene po velikosti ali malikosti. Tudi za oddelek Ribice s štirimi otroki bi si lahko ogledali množico živobarvnih stolpčnih in tortnih diagramov. Uau. Tale pa res obvlada statistiko, bi rekli očarani poslušalci, strmeč v projekcijsko platno. Gotovo ima doktorat.

Natančno sem si ogledala več grafičnih prikazov objavljenih maturitetnih rezultatov. Dnevnikove prikaze sem shranila, ne le zaradi vsebine, ampak tudi zaradi jasne metodologije in učinkovitih grafičnih prijemov. Shranila sem jih tudi zato, ker bralec za interpretacijo prikazanih podatkov in za branje novinarskih komentarjev ob njih potrebuje nekaj soli v glavi. Shranila pa bom še kaj drugega. Poleg primerov dobre prakse je dobro pokukati tudi v njihovo nasprotje.

Gimnazijce na poti do mature popeljemo skozi malo šolo statistike. Čeprav se posvetimo le njenim osnovam, dijaki izvedo, da je statistika orodje. Z orodjem pa upravlja človek in je zato odgovoren za njegovo uporabo. Dijak, ki bi v statistični seminarski nalogi množico podatkov o splošni maturi omejil le na vrednost enega parametra, denimo na povprečno število doseženih točk, bi dobil največ dvojko. A le, če jih ne bi uredil v lestvico. Z ureditvijo v lestvico bi pokazal, da je zanj še mala šola statistike preveč. V sam državni vrh bi namreč uvrstil šolo, na kateri je maturo opravljalo toliko dijakov, kot je bilo otrok v oddelku Ribice iz vrtčevske statistične zgodbe. Štirje.

Taka lestvica je že izdelana. Nastala je z lahkoto in takoj požela precej več zanimanja kot celostni podatki državnega izpitnega centra. Seveda, saj ob njej ni bilo treba nikomur napenjati možganov. Da pa bi bistveno vplivala na vpisne odločitve bodočih dijakov, dvomim. Poznam fanta, ki je pred leti nenajavljen obiskal pouk ene od na omenjeni način visoko uvrščenih šol. Med poukom njegovega najljubšega predmeta se je učiteljico zaradi hrupnih dijakov komaj slišalo. Ob prihodu domov je brcnil v omaro in razglasil: »Štala je tam, štala je tukaj. Se bom jaz kar sem vpisal, da bom lahko zjutraj dlje spal.« Štiri leta kasneje je bil eden od zlatih maturantov tukajšnje šole.

Naraven prehod v odraslost

Berimo objavljene rezultate z razumevanjem in vedrino. Berimo več kot en stolpec. Pokukajmo v osebne izkaznice šol. Nekaj stotin mladih letno izobrazijo najuspešnejše gimnazije. Čestitajmo jim. Tudi na gimnazijah brez omejitve vpisa je mogoče do splošne mature pripeljati skoraj vse dijake. Opazimo jih. Tudi na gimnazijah v manjših krajih je mogoče dosegati nadpovprečne rezultate. Veselimo se z njimi. Nekaj gimnazij ima katastrofalne rezultate. Ponudimo jim priložnost, da jih izboljšajo. Več kot polovica slovenskih srednješolcev ne obiskuje gimnazij in ne opravlja splošne mature. Ne prezrimo jih. Med njimi je veliko bodočih uspešnih študentov in strokovnjakov.

Prehod v odraslost, pa naj bo splošna ali poklicna matura, naj bo naraven. Predstavljati vpeljan, negovan in od vseh dosedanjih še najbolj dodelan iztek srednje šole kot bavbav, je krivično in omejeno. Matura je le eden od mejnikov v življenju. Vsako leto ga prestopi veliko pismenih, ozaveščenih in poštenih mladih ljudi, ki razumejo tako osnove statistike kot satiro.

Statistični posladek za bralca z močnim želodcem:

Povprečni spol kandidatov, ki so opravljali lansko splošno maturo, je 1,59.

Opis metodologije: Računamo po formuli

povprečni spol > ((število moških x 1) + (število žensk x 2))/(število vseh).

Podatki o številu kandidatov so javno dostopni na spletni strani državnega izpitnega centra (RIC) v Letnem poročilu za splošno maturo 2013. Seznam desetih najuspešnejših šol po tem kriteriju in njegovo razlago prepuščam bralcu. Formulo podarjam človeštvu v neomejeno last in uporabo.

Marta Zabret poučuje matematiko na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku.