In kaj bi lahko rekel v njegov zagovor? Da gledališkemu režiserju, ki prejema najvišje priznanje za svoje vrhunsko delo, ni pomembno, kako so oblečeni ljudje, ki se pojavijo na odru? Da človek, čigar poklic je oblačiti svoje junake tako, da kostumi sledijo sporočilnosti celotne predstave, ni vedel, da lahko roke v žepu v prvi vrsti Gallusove dvorane sporočajo tudi to, da mu dol visi za nagrado, ki jo je prejel? Da Jernej Lorenci ni vedel, za kakšno predstavo gre?

Sploh pa, kaj naj rečem jaz, če sem pred leti zapisal, da se problem umetniških poz resnično pokaže takrat, ko so se umetniki v boju za svoj vsakdanji kruh prisiljeni zoperstaviti politikom, ki v svojih barvno usklajenih srajčkah, kravatkah in štumfkih ljudem delujejo veliko bolj verodostojno, in da na umetniške poze padajo srednješolke, na politične puhle fraze v stilu »o perečih problemih se je treba pogovarjati strpno« pa zajeten odstotek volilnega telesa?

Nič. Kimal sem tašči, iz katere se je kadilo kot iz župe v krožniku, in potrpežljivo čakal, da se ohladita. Jernej naj se zagovarja kar sam, sem si mislil, ko bo naletel nanjo na eni naslednjih premier v Drami.

Nanj sem se v bistvu spomnil šele nekaj dni pozneje, ko sem v studiu TV Slovenija zagledal Dušana Jovanovića v razvlečeni jopi, v kateri si na stara leta dovoli hoditi po svetu in ob kateri si vselej predstavljam, da ima na nogah copatke, ki mu jih je za božič podarila Milena, in da je to njegov režiserski trik, s pomočjo katerega se želi v studiu počutiti kot doma.

A potem nenadoma ugotovim, da je šel človek, ki stoji poleg Dušana, v tem domačnostnem oblačenju še korak dlje in da je prišel v studio kar v pižami. Pomel sem si oči, a tam je še vedno stal Primož Kozmus in še vedno je bil oblečen v pižamo. Tako nemogoče oblikovana, tako barvno ponesrečena, si mislim, ko me prešine, da je to bržkone uradna pižama slovenske olimpijske reprezentance. Da, to je tisto diletantsko oblikovanje, ki nas v Sočiju predstavlja kot deželo vrhunskih športnikov in estetskih neandertalcev.

Umetniki so pogosto deležni upravičenih kritik glede svojega oblačenja (spomnimo se samo Cvitkovičeve majice, s katero je svetu sporočal, da se s kulturo pri nas ukvarjajo revolucionarno razpoloženi vodovodarji), a oni s svojimi oblačili vseeno predstavljajo predvsem sami sebe in svoja dela. Športniki pa nastopajo v dresih z državnim grbom in zato tudi njihovo odevanje ni prepuščeno njihovi otročjosti, ampak je stvar skrbnega premisleka strokovnjakov. No, vsaj moralo bi biti tako, a na žalost oprava naše reprezentance v Sočiju v svet pošilja podobno sporočilo, kot ga je nekoč pošiljala Janova majica s srpom in kladivom. Da v Sloveniji nimamo ne modnih oblikovalcev, ne okusa, ne stila, ne občutka za estetiko in ne bontona. Da, skratka, nimamo kulture.

A še preden se pohitite strinjati s tem sporočilom, naj dodam, da to še zdaleč ni zgolj problem nas kulturnikov, ampak tudi vseh vas, ki v kulturi vidite le milijone skozi okno vrženega davkoplačevalskega denarja. Kultura, pa naj bo takšna ali drugačna, vpliva tudi na gospodarstvo, saj, če ne drugega, pomembno soustvarja zunanjo podobo države in sooblikuje blagovno znamko, pod katero se prodajajo vsi v njej nastali izdelki in storitve. Znamka »Made in Slovenia« je tako predvsem kulturni izdelek.

In čeprav vem, da se evforiji ne gleda v zobe, se mi zdi pomembno vprašati: Kdo bi si želel kupiti buteljko vrhunskega vina, izdelano v državi, ki se svetu predstavlja s takšnimi dresi? Kdo bi naročil dizajnerski pralni stroj od človeka v pisani pižami? Komu bi človek s fluorescentno zeleno triglavo kapo lahko prodal visokotehnološko ultralahko letalo? Kdo bi si, potem ko je videl opravo naše hokejske reprezentance, zaželel večerje v vrhunski slovenski restavraciji?

Bodimo iskreni, ljudje v opravi naših olimpijcev bi lahko prodajali kvečjemu zamrznjene ocvrte perutničke in kuhano vino v tetrapaku, ker si je to opravo zamislil in jo oblikoval nekdo, ki je zrasel ob spremljevalnem »kulturnem« programu športnih prireditev, na katerih je od nekdaj kraljevalo najbolj ceneno zabavljaštvo. Oprava naših junakinj in junakov, ki je povsem nasprotna kvaliteti njihovih nastopov, nas zato v očeh svetovne javnosti precej natančno oriše kot družbo, ki ob kulturnem prazniku vzvišeno stoji z rokami v žepu svojega trenirkastega puloverja, kot družbo, ki brez sramu v pisani pižami stopa pred kamere.

To pa ne jezi le moje tašče, ampak tudi mednarodne bonitetne agencije. Bohnasnimarad!