olj ko gredo h koncu, manj so olimpijske igre zanimive. Ne samo zato, ker so konci tovrstnih prireditev tako ali tako manj atraktivni od začetkov. V primeru vojne je obratno. Tudi dogajanje v Ukrajini se stopnjuje in nihče, razen olimpijskega komiteja, ki je ukrajinskim športnikom prepovedal nositi črne trakove v znamenje žalovanja za žrtvami nemirov, se ne more več sprenevedati, da je navduševati se nad športnimi izidi ob tem, ko se gredo na ulicah Kijeva igro življenja in smrti, vse bolj blasfemično. Nekaj več kot tisoč kilometrov je med Kijevom in Sočijem. In ko se bodo igre končale, bo svetu oziroma Evropi preostala – Ukrajina. Zoprno.
V podobnem položaju se bo po koncu olimpijskih iger znašlo slovensko smučanje. Kajti na olimpijske igre v Sočiju lahko gledamo kot na zmagoslavje Tine Maze, vendar pa tudi kot na še eno potrditev, da je slovensko alpsko smučanje v globoki krizi. Na slovenski zimskošportni sceni se je zgodil preobrat. Malodane bibličen. Športi, ki nekoč niso bili trofejni oziroma v katerih so slovenskih tekmovalci veljali za outsiderje (tek, biatlon, hokej), so dandanes uspešni. In obratno. Nekoč državotvorno alpsko smučanje je spet v fazi, v kakršni je bilo pred prihodom B. Križaja.
Kaj se je zgodilo? Večina razlag se suče okoli pomanjkanja denarja, omenja se tudi konkurenca drugih športov, ki pobirajo motorično talentirane otročaje, pa slabi pogoji za treninge in podobno. Brez dvoma so to pomembne zadeve, vendar pa naj na tem mestu izpostavim neki drug moment, ki ga analitiki alpinskih težav praviloma ignorirajo. Izostajanje volje. Naj tvegam tezo, da je ključnega pomena za sedanje stanje alpskega smučanja duh časa devetdesetih let prejšnjega stoletja. To so bili časi, ko je v tej državi vse cvetelo, otroci so pa veljali za preobremenjene. Kostelićem se je posmehovalo, njihove izjave, da so špartanske principe treninga povzeli prav po prejšnjih slovenskih generacijah, pa se je jemalo kvečjemu kot laskanje nekdanjemu sistemu, ki ga je slovenska alpinska scena domnevno že prerasla.
Ni torej šlo samo za denar. Konec koncev je bilo v devetdesetih, torej tedaj, ko so se rojevali oziroma začeli odraščati smučarji, ki danes krojijo svetovni vrh, denarja v naših krajih na voljo več kot kadarkoli prej. Ne, denar in pogoji niso mogli biti odločilni. Za nekaj drugega je šlo. Za novo ideologijo. Za miselnost, da je kapitalistični družbeni red mleko-in-med-cedeči-se sistem, v katerem se za uspeh ni več treba truditi, kot se je bilo treba prej. Alpsko smučanje je načela miselnost, da se da zadevam streči na lažji, recimo temu bolj permisivno terapevtski način. Družba nasploh je iz faze socialističnega odrekanja prestopila v fazo uživanja. Jemanja in ne dajanja. Pojem »garanje« se je resda preselil v marsikatero drugo športno disciplino, smučanje pa je zapustil.
Kar je neprijetno, kajti ravno v smučanju brez tega, da se od malega privadiš bolečine, ki ti jo v otroške ramice zarezujejo robniki smuči, pa še kakšne, ne gre. Na vse strani tiščoč in precej neigriv šport je to, s katerim se ne da ukvarjati na lažji način. Ne glede na to, v kakšnem političnem živiš. Izjave prič takratnih dogajanj na ledenikih, kjer so potekali treningi, govorijo, da so naši dnevno izvajali pol manj voženj kot hrvaški bratsko-sestrski dvojec. Z drugimi besedami: smučanju se je zgodilo nekaj primerljivega pretežnemu delu drugih segmentov delovanja te države. Iz produkcije se je preusmerilo v distribucijo. V preprodajo. Institucionalizacijo. Dobri trenerji so odhajali v tujino, doma pa se je krepil birokratski aparat.
Kar je nenazadnje osnovni razlog, da je Tina Maze izstopila iz državnega sistema treniranja in se osamosvojila. Tudi pri njeni osamosvojitvi v osnovi ni šlo denar, ampak za pogoje treniranja. Za trenerje nenazadnje. Ni bila zadovoljna s tem, da so ji stalno menjali trenerje in da v nobenem ni prepoznala človeka, ki bi mu lahko zaupala. Kajti v tistih časih, kakor tudi že prej, ni bilo nobeno presenečenje, če si okoli reprezentančnih vrst videl udinjati se primerke, ki jim je očka (ali pač kak tretji lik) uredil, da so tam figurirali kot pomočniki, čeprav so imeli s smučanjem kot takim osebne težave najbolj elementarnega tipa. Da na primer niso znali na vlečnico s svežnjem zvezanih vratic za postavljanje proge na ramah.
Za slovensko alpsko smučanje bi se torej lahko reklo, da ga lahko dvigne šele podobna streznitev, kot to velja za celotno državo. Resetiranje razmišljanja, da je vse v denarju. V »kešu«. V »cuzanju«, kot se pridobivanju denarja na vse strani reče po smučarsko. Ker vendarle ni. Na prvem mestu je volja do treninga in tekmovanja, denar, če si pač dober in ti je usojeno, pride sam od sebe.
Z drugimi besedami: to, da razen Mazetove dandanes nimamo dobrih alpskih smučarjev, je posledica tako imenovanega zmanjšanja smučarske baze, vendar pa se ta ni zmanjšala zgolj zaradi finančne zahtevnosti smučarije, temveč v znatni meri zaradi ideologije udobja.