Anton Rupnik je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja dopisnik iz Moskve. Bil je priča najbolj razburljivih časov, ko sta Mihail Gorbačov in Boris Jelcin na kose razstavljala Sovjetsko zvezo. V devetdesetih letih je delal v Moskvi in Kazahstanu kot diplomat in bil priča zatonu Borisa Jelcina ter vzponu Vladimirja Putina.Rupnik nikoli ni izgubil stika z nekdanjo Sovjetsko zvezo. V Kazahstanu je bil vodja misije OSCE in si je ogledal Putinovo politično ofenzivo, s katero je ponovno sestavljal, kar sta Gorbačov in Jelcin razstavljala. O ruskem predsedniku nima nobenih dilem. »Putin je voditelj ruskega imperija.«

Pred začetkom olimpijskih iger v Sočiju je bilo zanimivo brati evropske in ameriške časopise. Zveneli so kot časopisi z začetka osemdesetih let: vsi so napovedovali propad projekta. Od stranišča z dvema školjkama, poletnih temperatur, predsodkov do istospolno usmerjenih do napovedi terorističnih napadov. V zraku je bila želja, da se Vladimir Putin vsaj osmeši, če že ne popolnoma pogori.

Res se je tako zdelo, ja.

Tisoči vojakov, posebne policijske enote, zaprt zračni prostor. Med otvoritveno slovesnostjo so bile Pussy Riot z Madonno v Brooklynu, v Moskvi pa Edward Snowden. So to prve olimpijske igre nove hladne vojne?

Ne, hladna vojna je bila nekaj drugega. Vladimirju Putinu pa je nedvomno nekaj uspelo. Pod Jelcinom je bila Rusija v devetdesetih letih na dnu in tam vsem simpatična. Izgubljala je ozemlje in svetovni vpliv. Za rusko prebivalstvo je bilo življenje vsak dan slabše. Nemočna propadajoča Rusija, ki se je drobila na vseh koncih in krajih, je imela smešnega voditelja in bila na zahodu zelo priljubljena država. Še svež pa je bil spomin na čase, ko sta svet držali v šahu dve prestolnici, Washington in Moskva. Putin je nastopil z velikim načrtom – približati Rusko federacijo moči in vplivu, ki ju je na globalni sceni imel Sajuz. In ne gre mu tako slabo.

Mislite, da je to za zahod problem, ne pa Putinova politika?

Predvsem Američanom ni všeč, da Putin vodi svojo politiko. Prvo desetletje po padcu berlinskega zidu so z velikim veseljem govorili o enopolarnem svetu. Rusi se s tem nikoli niso sprijaznili, ampak petnajst let so bili v popolnem razsulu in niso mogli nič reči. Sedaj pa Putin od iste količine nafte in plina, ki ju je Jelcin načrpal v devetdesetih letih, dobi trikrat ali štirikrat več v trdni valuti. To ni večno, zato hiti. Če bi se nafta čez noč bistveno pocenila, bi bil to ponovno scenarij za rusko dramo s katastrofičnim razpletom.

Dokler je cena nafte visoka, pa lahko razvija represivni sistem in zapira disidente?

Jaz bi bil z velikimi besedami previden. Dela še marsikaj drugega. Pussy Riot so bile obsojene na drastične kazni. To je res. Vendar je bil proces javen in je potekal po ruskih zakonih. Ne vem, kako bi razsodil sodnik v Parizu, če bi imele isti nastop v katedrali Notre Dame, ali kaj bi rekel sodnik za prekrške, če bi jih aretirali v cerkvi sv. Petra v Rimu.

Za Ruse to ni nič novega. Odkar je Putin nastopil na berlinski konferenci kot predsednik vlade in udaril po mizi, je svet drugačen. Ima več polov moči.

In Rusija je eden od njih?

Eden močnejših in z velikimi ambicijami. To je največja država na svetu. Kitajska je z veliko gospodarsko močjo tretji pol. Vendar se Putin v nečem razlikuje od voditeljev Sovjetske zveze, ki je tako strašila zahod. On ni diktator. Je izvoljeni voditelj, ki mora ugajati svojim volilcem. Njegova politika ni agresivna. Poglejte Ukrajino. Tam je Rusija skoraj pohlevna. Zdajšnja politika je popolnoma neprimerljiva s tem, kar so znali početi sovjetski voditelji do zadnjega, do Afganistana. Če malo poznate zgodovino teh krajev, ne morete reči, da Putin ponavlja vzorce Sovjetske zveze. Putin poskuša obnoviti moč imperija, vendar te moči nikakor ne uporablja za grožnje navzven. Pragmatično brani interese Rusije in ni napadalen. Evropejci in Američani so že eno desetletje vpleteni v vojne, ruska vojska v nobeno več. Pa je priložnosti za velike neumnosti veliko že v neposredni soseščini. Poglejte Afganistan.

Ukrajino je potisnil na rob državljanske vojne.

Putin? Lepo vas prosim. V Ukrajini neumnosti delajo Catherine Ashton in bruseljska birokracija. Guido Westervelle je šel prve dni korakat na kijevske ulice. To bi pa že lahko vedeli, da ni modro hujskati Ukrajine proti Rusiji. V resnici je zelo nevarno. Primerljivo je s tem, da recimo Ashtonova pride v Zagreb in Hrvate ščuva proti Srbom. Kdor to dela, ne razume ničesar. Ukrajina si ne more privoščiti politike, ki bi jo potisnila v konflikt z Rusijo. Krim je etnično ruski. Janukovič in Stranka regij sta priplavala na oblast iz Dnepropetrovska. Bi radi etnični spopad? Ukrajinska ekonomija je popolnoma prepletena z rusko, ta velika država lahko pade v popoln mrak. Putin tega noče.

Zakaj so strasti tako močne?

Rusko-ukrajinski kontekst je v malem podoben kosovskemu. Matična Rusija je nastala v Ukrajini. Mongoli so deželo podjarmili, težišče Rusije se je selilo proti severu. In potem je zgodovina šla naprej.

Rusi se ne morejo sprijazniti z dejstvom, da so Ukrajinci samostojen narod tako kot Čehi in Slovaki ali Poljaki. Ukrajini rečejo Malorusija. Tam živijo tudi milijoni Rusov. Ukrajinci so mlajši bratje. Solženicin je bil velik pisatelj in humanist, a z Ukrajino in komunisti ni imel milosti. Komunistom je zameril, da so toliko nepravoslavnih in neruskih narodov spustili v rusko hišo in jim dali domovinske pravice. Ukrajince pa je jedko, sarkastično in žaljivo zmerjal, ker so obrnili hrbet Rusiji in se grejo služabnike poljske šlahte (nižje plemstvo, op.p.), zavračajo Rusijo in klečeplazijo pred tujci. Izpustil je to, kako so Rusi Ukrajince teptali in jih vsakič znova izdali.

In zdaj to počno še enkrat?

Ne. Putin je sprostil milijarde, da stabilizira oblast, ki mu ustreza. Lahko bi si privoščil to, kar je naredil z Gruzijo, in jim zaprl meje. Zakaj tega ne naredi? Ker bi se Ukrajina sesula, Putin pa bi imel na svoji meji popoln kaos. Kaos bi imel tudi doma, ker je del ruskega gospodarstva odvisen od ukrajinskega. Sovjetsko naftno industrijo so postavili na noge ukrajinski naftarji. Dnepropetrovsk je industrijski gigant, ki je popolnoma prepleten z rusko industrijo. Putin noče nereda v Ukrajini.

EU se čudno obnaša. Ukrajini bi morala ponuditi posebno partnerstvo, kakor ga ponuja Turčiji, in hkrati paziti, da bi bil razvoj odnosov kompatibilen z rusko integracijo. Trgati Ukrajino stran od Rusije, kar počne Evropa, meji na politični zločin. Še posebej, ker EU ne bo nikoli sprostila milijard za poplačilo enormnega ukrajinskega dolga. Putin ne daje Janukoviču milijard iz človekoljubja. Razsulo ukrajinskega gospodarstva in političnega sistema bi motilo njegove načrte obnove nekdanje moči.

Vi ste doživeli razpad Sovjetske zveze. Kaj je tam šlo v franže?

Imperij.

Tako preprosto?

Ta besednjak je treba dati na nevtralno podlago. Putin vodi ruski imperij in tega sploh ne skriva. Od Petra Velikega, ki je bil kronan leta 1682, se ta del sveta imenuje Rassijskaja imperija. To je bil uradni naziv države do leta 1917 in boljševikov. Imperij je državna tvorba, v katero so nasilno vključene etnije, ki te podreditve niso nikoli sprejele. Vprašajte Čečene, ki nikoli niso sprejeli imperialne oblasti nad sabo. Lenin je znal sprostiti veliko energijo, ko je po prvi svetovni vojni apliciral točke o samoodločbi narodov ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona. Vendar je to bila zgolj epizoda. Stalin je imperij takoj obnovil. Hotel je vse, kar so imeli carji. Zato je tudi napadel Finsko, ker jo je hotel vrniti v okrilje imperija. Zanj so bili Helsinki rusko mesto.

Z razpadom Sovjetske zveze je razpadel imperij Petra Velikega. Razpad je bil popoln. V Moskvi so imeli v državni blagajni toliko denarja kot v Taškentu. Pred tržim gospodarstvom je kapituliral sistem centralnoplanskega gospodarstva. Razpadel pa je po etničnih mejah.

Z razpadom sta upravljala Mihail Gorbačov in Boris Jelcin. Putin obrača njuno delo. Kaj je jedro rekonstrukcije?

To je treba vedeti. Putin stoji na ruševinah Gorbačova in Jelcina. Brez njiju dveh Putina ni mogoče razumeti. Putin na novo in na novih okoliščinah sestavlja podobo Rusije, ki sta jo Gorbačov in Jelcin uničila in poteptala. In Rusom je to všeč. Soči je veliko bolj namenjen Rusom kot tujcu. Ivan Ivanovič z ulice je srečen, ko vidi, da ponovno vihrajo ruske zastave, ki jih gleda ves svet. Rusija je nazaj. Ampak za Putina je to notranjepolitična potreba. Njegov Ivan Ivanovič, ki glasuje zanj, ne bo videl organizacijskih problemov in napak v Sočiju. Videl bo vrnitev veličine Rusije, ki jo je sesul Gorbačov. Gorbačov je bil največji realizator kardeljanske politike.

Pardon? Edvarda Kardelja? Tega še nisem slišal.

V čem je bistvo Kardelja? V primatu političnega nad vsem drugim. Dajmo samoupravljalcu občutek, da on odloča o delovnem procesu. Dajmo občanu zavest in mehanizme, da on odloča o občini. Po Kardelju se bo z razvojem političnega sistema povečala produktivnost, razvil mnenjski pluralizem, dvignil življenjski standard in konsolidirala družba. Politični proces vodi ekonomskega.

To je bila tudi ideja Gorbačova. Vse je stavil na politično. Obratno od tega, kar delajo Kitajci, ki vse stavijo na primat socialno-ekonomskega in se izogibajo političnim reformam. Gorbačov je videl, da se socializem razkraja in da mora družbo sprostiti, ker bo drugače počilo. Sprostil je svobodo govora. Glasnost. Naenkrat so to bila najlepša leta našega življenja. V vrsti smo stali pred kioski v Moskvi, da zjutraj kupimo časopise. Prej smo jih uporabljali, da smo vanje kaj zavijali, če je bilo kaj zaviti. S svobodo govora se je začelo. Glasnost je bila velik uspeh, perestrojka pa katastrofa. Perestrojka se je nanašala na sistemske reči. Gorbačov je ukinjal toge sovjetske državnogospodarske spone in jih je moral z nečim nadomestiti. Hotel je demokratični socializem. Ni pričakoval, da bodo iz tega nastali oligarhi in divjaški kapitalizem. Vsi oligarhi so se rodili na zakonu o zasebni pobudi iz novembra 1988. Vem, da so me bile takrat same zmote. Jaz se rad motim. Pisal sem, da bodo prvega maja že izveski drobnih obrtnikov na moskovskih ulicah. Pričakoval sem, da bodo kooperativčiki, kakor smo rekli zadrugam, zacveteli. Od tega ni bilo nič. Kooperativ niso ustanavljali mali obrtniki, ampak direktorji velikih sovjetskih gigantov. V velikih kombinatih so začeli ropati in prati denar, tja se je vse stekalo. To je bila zibelka oligarhov. Gorbačov je naivno mislil, da bo sprostil proizvodne kapacitete in energijo prebivalstva. Vse pa se je pod njim in še bolj pod Jelcinom izteklo v tihotapljenje, špekuliranje in polastitev državnega bogastva.

In vzpon oligarhov?

To je težko razložljivo. Ministrstvo za naftno industrijo je do zadnjega imelo svoja zunanjetrgovinska podjetja, ki so bila izključni državni aparat. Na čelu podjetij je stal generalni direktor, ki je bil tudi podminister. To so bili ogromni monopoli, ki so imeli regionalne filiale. Ko je začelo razpadati, je bil junak vsakdo, ki je zase in za državo ponudil kaj novega. Režim je zelo neprevidno zasadil v ustavni zakonski sistem zasnovo, ki se je obrnila v svoje nasprotje. Omogočil je ustanovitev zadrug kot organizacij zasebne dejavnosti. Mi ob zadrugah pomislimo na kmetijstvo. Tam pa so kolhoze pustili crkovati, industrijske gigante, ki jim je do zadnjega načeloval državni ministrski aparat, pa so predali v zasebne zadruge. Čez enote zasebne iniciative so kanalizirali prodajo nafte, ki je bila regionalno razdeljena. Vsak teden si imel opravka z novo obliko pravne forme, novim imenom firme, delalo pa se je isto. Berezovski, Hodorkovski in drugi vsi izhajajo iz zadrug. Ko se je aparat razkrojil, so oni prevladali, in peščica ljudi se je polastila vsega državnega bogastva.

Je bil Gorbačov tako neumen ali tako nemočen?

Gorbačov je bil agronom in ekonomist. Sanjal je o demokratičnem socializmu. Zato je leta 1988 obiskal Jugoslavijo in tudi Milana Kučana v Sloveniji. Zanj je bila Jugoslavija demokracija. Kučan pripoveduje, da se je strašno zanimal za gospodarske teme. Kučan naj bi ga vprašal, kako vidi ravnotežje med gospodarskimi reformami in nacionalnim vprašanjem. Odgovoril naj bi mu čisto po boljševiško: »Nacianalnyj vapros u nas reśjon.« Nacionalno vprašanje je pri nas rešeno. V tej točki je Gorbačov tragična figura. Od tega nikoli ni nič razumel. Kot najboljši boljševik je verjel, da se bo iz vsesovjetske mase rojevala nova kvaliteta. Verjel je, da bo iz tega nastal melting pot po ameriškem vzoru. Pisali so študije za študijami o večnacionalni, pragmatično urejeni uspešni skupnosti. To je bila Gorbačovova vizija. Uspešen talilni lonec.

Iz Rusije je hotel narediti Ameriko?

Da. V tej točki da.

Minilo je samo nekaj let in Jelcin je stal na tanku in bombardiral lastni parlament.

Moral je opraviti s komunistično opozicijo Gorbačovovi politiki. Nemci lahko Gorbačovu postavljajo zlate spomenike. Doma je zaničevan. Ni mogel zadržati procesov in do konca ni razumel, da reformiranje Sajuza pomeni konec imperija. Njegova gigantska zasluga je, da se je to zgodilo skoraj brez krvi. Jelcin je bil samo radikalen nadaljevalec njegove politike in je Rusijo potisnil do dna, potem leta 1999 odstopil in prepustil mesto Putinu.

Kaj je Putina naredilo tako močnega?

Obljuba, da bo Rusom vrnil samospoštovanje. Imperij na koncu ni imel več niti nekaj sto tisoč dolarjev, da bi plačali ladjam, ki so čakale pred pristanišči natovorjene z žitom in živili. Mesta pa niso imela kaj jesti. Gorbačova in Ševardnadzeja so rotili, naj pri Kohlu izprosita nekaj kredita. Nekaj sto tisoč dolarjev. Kakšna sramota. Vse se je razsulo. Sovjetski Ivan Ivanovič je bil navajen, da nečesa vedno ni in da je čudež, če je v trgovinah sploh kaj. S tem je znal živeti. Ni pa zdržal osramotitve ruske veličine. Od Petra Velikega naprej je bila ruska nacija vzgajana v občutku, da je velika, takrat pa so vzbujali samo še posmeh. Od tod posovjetski konflikti. V devetdesetih letih so bili Rusi moralno na tleh. »Zapravili ste nam veliko državo.« Vsi so se s tem strinjali. Komunisti v prvi vrsti. »Tevtonski agresorji z rimskim papežem in ameriško vojsko so uničili Sovjetsko zvezo. Naši pa so to dopuščali in morda celo pomagali.« Rusi in Srbi so takrat govorili isti jezik. Boris Jelcin je 8. decembra 1991 samo formalno ukinil Sovjetsko zvezo iz leta 1922. Razpadla je že prej. Vsem je to bilo jasno. Posledice so bile strašne. Sredi devetdesetih let so se stvari začele nekoliko stabilizirati, ker so cene nafte naraščale.

Jelcinov glavni ideolog je bil Andrej Saharov, ki ga je Gorbačov že zelo zgodaj osvobodil in je prišel v Moskvo. Saharov je Jelcinu rekel, da je prišel trenutek, ko je treba imperij postaviti pred sodbo njegovih ljudstev, vključno z velikanskimi ruskimi regijami. Postaviti jim je bilo treba nekaj najbolj preprostih vprašanj. Želite še naprej živeti v skupni državi ali ponujate kakšno drugačno rešitev? Saharov je pisal osnutek nove ustave evroazijske zveze narodov in medtem umrl. Jelcin je bil nosilec idej Saharova in se je močno zgledoval pri Leninu.

Leninu?

Leninu, da.

Boljševiku Vladimirju Iljiču? Se šalite?

Na čem je Lenin zmagal? Vsem ljudstvom je obljubil in zagotovil formalno pravico do samoodločbe.

Zelo formalno.

Čakajte, čakajte. V času Lenina je nastala Kavkaška federacija z notranjo razmejitvijo po etničnih mejah. V centralno Azijo so hodile velike ekspedicije ugotavljat, kje so najbolj ustrezne etnične razmejitve. Kdo mislite, da je začrtal mejo med današnjo Rusijo in Ukrajino? Lenin.

Načrt razpada Sovjetske zveze je narisal Lenin?

Če te ustavne pravice do samoodločbe ne bi bilo, se trije največji, Rusija, Belorusija in Ukrajina, nikoli ne bi mogli sestati v Alma Ati in tudi v imenu drugih razveljaviti zvezne pogodbe, ki so jo leta 1922 podpisali predstavniki narodov. Tam so ustanovili skupnost neodvisnih držav. Stalin je pogodbo zmaličil, vendar je ni razveljavil. Hotel je, da bi vse bilo v ruski federaciji, v kateri bi bile samo avtonomije. Jelcin je veliko energije porabil za to, da bi imperij preuredil v demokratično združbo na osnovi soglasja. Pogodbo so sklenili z vsemi, izpustili pa so Čečene, ki so jih v Moskvi vedno imeli za bandite. S Čečeni se nihče ni hotel pogovarjati, ker Čečenov nikoli nihče ni pokoril. V Moskvi so Tatari elita, Čečeni pa umazanci.

V nekem trenutku se je govorilo o možnosti velike državljanske vojne.

Ne da se je govorilo. Najbolj pošastna vojna proti lastnemu ljudstvu se je zgodila v Čečeniji. Prvi jo je zagrešil Jelcin, ker je nasedel generalu Pavlu Gračovu. Jelcin mu je bil dolžan, ker ga je Gračov dvakrat reševal pred državnimi udari. Gračov je bil poveljnik moskovske tankovske brigade in je streljal na parlament, ko so se poslanci uprli Jelcinu. Jelcin ga je postavil na mesto obrambnega ministra in zagrešil katastrofalno napako. Plačalo jo je 200.000 ubitih Čečenov. Čečenom je bilo obljubljeno, da bodo sopodpisniki nove pogodbe. Ko so jim to možnost vzeli, so se uprli. Svojega sovjetskega generala Džoharja Dudajeva so izvolili za predsednika, se ločili od Ingušev, s katerimi so jih prej stlačili skupaj v eno republiko, in se oklicali za samostojne. Če bi Jelcin tukaj popustil, bi moral popustiti v vsem. Čečeni so zahtevali isto, kar so dobili Tatari. Posebno pogodbo. Z njimi pa se nihče ni hotel niti pogovarjati. Bil sem pri Dudajevu v hribih. »Sojuz za nas ni nikakršen problem,« mi je rekel. »Mi lahko ostanemo notri, vendar ne kot banditi.« To je ves čas ponavljal. »Ne kot banditi.« Rusi so leta 1994 začeli vojno. Na prvi strani Dela se je vojni ploskalo. »Zmagoviti ruski tanki zasedli Grozni.« Čudno. Imperij se je takrat moral izkazati z vso močjo. Mrtve so pokopavali v skladovnicah. Jelcin je zelo pozno spoznal, da je to napačna pot, in je pooblastil generala Aleksandra Lebeda, da ob koncu stoletja sklene mir. »Status Čečenije bomo reševali v sklopu drugih vprašanj.«

Potem je prišel Putin. Prvo, kar je naredil kot predsednik vlade v interregnumu, je bila druga čečenska vojna. Tako lahko je bilo razvneti ruska čustva in dobiti glasove, ko je šel brisat Čečene z zemljevida živih. Grozni je zravnal z zemljo. In Rusom je bilo to všeč.

Kaj je Putinu v Čečeniji uspelo?

Zmagal je, tako da je pobil eno celo generacijo Čečenov, in začel pomirjati ruske frustracije. Takoj zatem je začel vračati sovjetsko simboliko in vrednote.

Kaj je Putin naredil?

Naredil je nekaj velikega. Ta ogromni ruski tanker vodi mirno. Nikomur se ni treba zaradi njih oboroževati in si delati pretiranih skrbi. Ni avanturist in je popolnoma predvidljiv. Vnaprej se ve, kaj bo naredil. Utrjuje imperij. To mora biti jasno. Nikomur ne dovoli stopiti v njegovo sfero. Iz nejasne kombinacije delov nove Ruske federacije je začel rekomponirati imperialno moč. In pri tem je uspešen. Najprej je pokazal vojaško silo na eni uporniški republiki. Potem je na Kavkazu odstavil vse, ki so bili izvoljeni na volitvah. Ni posegel v ustavo, vendar je državo razdelil na sedem velikih regij in tja postavil cesarske namestnike. Oni tam vladajo v njegovem imenu. Severni Kavkaz je ena od takšnih pokrajin. Svet federacije, ki je bil elita in kraj odločanja, je porezal in ga spremenil v naš državni svet. Kdo pozna državne svetnike? Nihče. Ko mu je potekel mandat, ni naredil državnega udara. Držal se je ustave in šel en mandat za predsednika vlade. V ustavi je pisalo, da lahko ima samo dva mandata zaporedoma. Odslužil je dva, se umaknil in vrnil. Je naredil kaj protiustavnega? Nič. Imperij pa je utrjeval naprej. »Najstrašnejši dogodek 20. stoletja je razpad Sovjetskega sojuza,« je javno rekel. Kdo je to naredil? Jelcin. Modrost Putina pa je, da v imperialni politiki ni agresiven navzven.

Svobodo govora je posekal?

Jelcin je bil podvržen najbolj žaljivim oblikam časopisnega žurnalizma. Na televiziji so se mu tako posmehovali, da je bilo meni nerodno gledati. Nikoli ni niti z mezincem mignil. V celem mandatu samo enemu ameriškemu dopisniku niso podaljšali vizuma. Pod Jelcinom je veljala absolutna svoboda govora. Generali in mafijci so novinarje ubijali, država pa ni posegla v njihovo svobodo. »Pustite jih, naj pišejo,« je bila Jelcinova politika.

Eden prvih Putinovih ukrepov je bil gleichschaltung, sledenje liniji. Neodvisno televizijo NTV je pripeljal tako daleč, da so Jevgenij Kiseljov in najbolj vidni novinarji, ki so razkrinkavali čečensko vojno, utihnili. NTV je sedaj udomačena žival. Obstaja še časopis Nezavisimaja Gazeta, ki je blizu Gorbačovu in ima nizko naklado, 15.200 izvodov. Tako je kot v Kazahstanu. Ko sem bil šef misije OSCE v Kazahstanu, so mi že na letališče prinesli opozicijski časopis. Češ, pri nas je svoboda. Fantastično, sem si mislil. Res dober kritičen časopis, kaj govorijo, da v Kazahstanu ni svobode. Opozicijski časopis lahko izdajajo, ne smejo pa ga nikjer prodajati in nihče ga ne more brati.

Vendar bi bil greh proti resnici trditi, da se opozicijske misli v Putinovi Rusiji ne smejo izrekati. Primerjalno z Jelcinovimi devetdesetimi leti pa je katastrofa.

Ali je pod Putinom ostala sploh še kakšna opozicija?

Putin je ne potrebuje. Njegova stranka se imenuje Enotna Rusija. Kaj nam to govori? Stranke so radikalne, socialdemokratske, liberalne. To so običajna imena strank. Tudi v Rusiji. Kaj bi lahko pomenila stranka z imenom Enotna Rusija? Vsi duhovi ruske nacije v eni stranki. In ne samo Rusi. Nasprotno. Izredno podporo imajo v neruskih republikah. Podpirajo stranko, ki ji je glavni namen ohranjati enotnost in moč imperija. Gasudarstvennost, državnost, je glavna ideja Putinove stranke. Vse ostalo je drugotnega pomena.

Kako pa Putin razume demokracijo?

Ne dvomim o tem, da bi Putin rad bil demokrat. Ampak potem bi se moral odpovedati oblasti nad imperijem. Preprosto si ne more privoščiti dograjevanja ustavnih demokratičnih institucij. Na ulici lahko vsi kričijo, karkoli jim pade na pamet. Če pa se hoče ena federalna enota igrati svoje igre, tega ne moreš dopustiti. Imperij je negacija ustave. Ustava je zelo demokratičen dokument, posoda, v kateri živi, pa jo utesnjuje. V Moskvi sem kupoval karte za nočni vlak v Sankt Peterburg. Šla sta dva vlaka. Meni so dali poimensko karto za enega, moji ženi za drugega. Ni bilo govora, da se presedeva. Potreboval bi Putina, da nama to dovoli. Rezervacija je na tvoje ime, nočni policaj pa te mora najti na vlaku na tvojem sedežu. Zanimalo me je, kaj je zdaj to. »Ja, vi znajete, terrarizm.« Imperij ne more dihati svoje demokratične ustave.

Hočete reči, da bi imperij razpadel, če bi vpeljal demokracijo?

Če bi realizirali vse, kar veleva ustava, bi vse skupaj razpadlo, da. V tem je drama sodobne Rusije. Saj bi, ampak ne gre. Demonstranti v Moskvi se lahko sklicujejo na ustavo, ampak v Kremlju to pomeni še en razpad imperija.

Kakšno vlogo igrajo ruski oligarhi? Ene je Putin obdržal kot zaveznike, druge je dal zapreti.

Na njih je moral pokazati moč. Oligarhi so sredi devetdesetih let imeli takšen vpliv, da so predsedniku Jelcinu zagotovili izvolitev. Jelcin in njegov zunanji minister Andrej Kozirjev sta se zgledovala po zahodu. Prevzeli bomo njihove institucije in tako napisali ustavo. Vse skupaj pa se je dogajalo v popolnem ekonomskem kaosu in pomanjkanju. Komunisti so se močno okrepili in so Jelcina obtoževali veleizdaje. Si predstavljate, kaj bi za oligarhe pomenilo, da pride z volitvami na oblast komunistična partija? Jelcinu so poklicali ameriške marketinške svetovalce. Vodili so ga na vaške veselice s polno podporo televizije, ki je komunist Žuganov ni imel. Pa še tako je bila razlika zelo tesna. Oligarhi so Jelcina rešili pogube. Jelcin pa je svoji družini in predvsem hčerki Tatjani omogočil, da so obogateli. Jaz občudujem Jelcina, bil je pogumen človek, vendar oblast korumpira. Bil je zapit in je izgubljal nadzor. Nekoga je moral izbrati za naslednika. Koga? Tistega, ki mu je rekel prave besede. »Boris Nikolajevič. Prvi moj podpis bo na ukazu o popolni amnestiji za vas in vašo družino.« Vladimir Vladimirovič Putin je bil predsednik vlade, ko je Jelcin odstopil, in bil je polnomočni šef države, ki mu je Jelcin prepustil mandat. Putin je držal besedo. Podpisal je ukaz o imuniteti Jelcina in njegove družine.

Oligarh Boris Berezovski je imel NTV, najbolj kritično televizijo, in časopis Kommersant. Na Jelcinovem dvoru so imeli besedo in so jo zahtevali tudi pri Putinu. Ampak Putin ni bil Jelcin. Oligarhi pa so mislili, da jo tudi oni lahko. Kdor je mislil, da lahko zaradi polastitve državnega bogastva dvigne glavo in napada Putina, si je moral hitro premisliti, ker ga je zadela težka roka Putinove države. Berezovski, Zakajev, Litvinenko, Goldfarb in drugi so morali pobegniti v London. Kdor je bil proti Putinu, je bil proti Enotni Rusiji. To se plača. Putin je popularen ruski voditelj, oligarhi so nepopularni. Za razliko od Jelcinovih časov vsi zaposleni dobivajo plače, upokojenci dobivajo pokojnine, pravoslavna cerkev skrbi, da niso prezahtevni, Moskva blesti in je cvetoča prestolnica. Putin je uspešen vladar imperija.

In potem si je zaželel zimsko olimpijado. Gledal je zemljevid Rusije in povsod je bil sneg.

So trenutki, ko je to res, da.

Samo v eni točki na zemljevidu nikoli ne sneži. V Sočiju. In tja je postavil zimske olimpijske igre.

Oblast takšnega voditelja je tako trda, zavarovana in neizmerna, da si je lahko vzame toliko, kolikor je potrebuje za najbolj perverzno samopromocijo. Če bo olimpijada srečno prišla do konca, se bodo Rusi dobro počutili. Veličina Rusije je ponovno potrjena in oni živijo v njeni svetlobi. Ves ostali svet je v senci. Če seveda do konca ostane tako brezhibno, kot je sedaj. Ko je Putin v Čečeniji pobijal eno generacijo upornikov, so bili otroci, ki danes načrtujejo maščevanje svojih očetov, stari deset let. V Sočiju jih zelo skrbi, da bi se kdo od njih pretihotapil skozi gosto mrežo in se razstrelil. Čečeni nikoli ne bodo odnehali. Jaz bom še doživel neodvisno Čečenijo, pa nameravam še živeti.

Je Soči samo izraz osebne arogance?

No, nekaj pietete je le treba imeti. V Moskvi je olimpijada že bila. Rusom zimski športi mnogo pomenijo. Ni tako nelogično, kot se zdi.

Soči je obmorsko letovišče.

Res je, ampak stoji ob vznožju Kavkaza, na drugi strani pa je najbolj zanesljiv del ruskih meja, Abhazija. Rusija ne meji na Gruzijo, ampak z Abhazijo. Proge so na 2000 metrih v kavkaških gorah, obala je čudežno lepa, Abhazija pa je največje pridelovališče mandarin. Najboljših mandarin. To je od boga dano podnebje. Sredi poletja iz Sočija vidiš zasnežene vrhove Kavkaza.

Zakaj ravno tam?

V ruski in sovjetski zgodovini so vladarji odhajali na poletne počitnice na Krim. Le nezaupljivi Stalin si je najprej naredil hišo v steni na Altaju pri Leningradu. Pa se tudi tam ni počutil varnega. Na koncu si je zgradil hišo na skali na Krimu. Krim je bil rusko toplo morje. Ampak Krim so izgubili. To je sedaj Ukrajina. Ostalo jim je le še petdeset kilometrov obale v Sočiju. Na drugi strani je že Novorusisk, kjer črpajo nafto in je grdo. To je edini biser toplega morja, ki ga Putin ima. In prav tja je postavil zimsko olimpijado. Vladar pač. Hoče si podrediti tudi naravo.