Ta teden smo doživeli še eno bolj tiho zmago. Na filmskem festivalu v Berlinu je nagrado za kratki film dobil Laborat režiserja Guillauma Cailleauja, soscenaristka in montažerka filma je Hanna Slak. Na koncu tiskovne konference se je iz ozadja slišal glas bravo, Slovenija. Hanna Slak je diplomirala na ljubljanski AGRFT. Je scenaristka, režiserka, montažerka številnih kratkih in dokumentarnih filmov ter dveh mednarodno nagrajenih celovečercev, Slepe pege in Tea. Živi in dela v Berlinu. Slovenska kamera je bila v Berlinu, vendar Hanne in ekipe filma ni posnela. Če ne bi bilo facebooka, ne bi vedela za nagrado.

Primerjava med športom in umetnostjo je morebiti bolj na mestu kot posiljeno združevanje športa in politike. Če začnemo v Sočiju. Feministična punk skupina Pussy Riot je ob akciji proti Putinu dosegla pozornost predvsem s prozorno obsodbo, da so nekaj ukradle. V središču denarja, ob gladiatorskih športnih arenah, je aktivistična umetnost dosegla pozornost zgolj z lažno obsodbo. Seveda, za njimi ni sponzorjev, gospodarstvenikov, gore denarja. Poleg tega kričijo o Putinovih nategih in nesramnostih. Provocirajo in delajo spektakel. Na svetih mestih, kot so cerkev, sodišče in športna arena. Če bi to počele v umetniških prostorih, ne bi prodrle, ne bi bile sporne. Nekajsekundna slika, ko jih je policija skozi množico vklenjene spremljala do avta, je o odnosu šport-umetnost povedala veliko.

Nadaljujmo z razlikami. Putinove igre imajo izkoriščevalsko, brutalno, korupcijsko ozadje. 52 milijard vreden projekt, če je to sploh zadnja številka, bo morebiti čez čas postal propadajoč spomenik vseh Putinovih iger. Poraba denarja, ki bi ga ob nekajletnem preštevanju vseh proračunov za kulturo težko našteli. Kaj bo, poleg trenutnih dobrih poslov, v Sočiju ostalo in predvsem obstalo? Kmalu bodo nove tekme, novi rekordi, novi športniki. Gladiatorski cirkus ob totalitarizmu olimpijskih poslov se bo vrtel naprej. Ne glede na to, da imajo športniki radi svoje »delo« in je užitek igre daleč pred denarjem. Toda okoli njih je denar. Posel. Samo majhen, resda vidnejši del tega spektakla so. Seveda tudi umetniki potrebujejo vztrajnost, borbenost, talent, srčnost in tisto nekaj več, ki seveda ni izmerljivo tako zlahka kot športni dosežki. Ni sekund, štoparic, medalj.

Športnikom in umetnikom, predvsem plesalcem, je skupna po koncu kariere fizična načetost. Zdrav duh morda že ostane, toda ne v zdravem telesu. Za oboje velja, da ju morajo tisti, ki se ukvarjajo s športom in umetnostjo, imeti radi, da se vse skupaj sploh grejo. Šele potem sledi razumevanje, teorija in kritika. Praviloma ne eni ne drugi tega ne počno zaradi denarja. Če ni užitka, tudi denar ne pomaga. Brez odra in aren ju ni. Ne športa ne umetnosti. Brecht je menda dejal, da so heroji možni samo še v športu in v umetnosti.

Če se vrnem v sedanjost in na domača tla, velja torej, da smo na športnike ponosi. Slovenska solidarnost in ponos pa ne vesta, kaj bi z umetniki, misleci, intelektualci. Tu je več nerodnosti, nelagodja, sramu, nerazumevanja. Ni kitenja s Slavojem Žižkom, ne jemljemo ga resno, osrednje informativne oddaje se ne začenjajo z njegovimi nagovori, prisotnostjo na vseh kontinentih sveta. Pa kroji misli, interpretacije in artikulacije tega časa na političnih in intelektualnih vreliščih. Se pa zlahka spustimo v pritlehno paberkovanje, kako pri nas dobiva plačo in ne hodi vsak dan v slovensko službo. Zavedel nas je spektakel. Filozofija potrebuje oder, da je, da se vizualizira, predstavi, širi, kar Slavoj Žižek dobro ve. Ne kitimo se s slovensko posebnostjo, Draganom Živadinovim in Ksevtom. Sredi vasice, med domačimi živalmi, njivami in traktorji, stoji Ksevt, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij. Fascinantna arhitektura s še bolj fascinantno vsebino. Svetovni unikum. Umetnost kultivizira vesolje, promovira znanost, raziskave, izobražuje. Sliši se noro. In v tem je problem. Kaj pa, če je to norost? Kako izmerimo vrhunskost in jo ločimo od neoprijemljive norosti? Prehuda dilema za slovensko slabo samopodobo.

Novica o Ksevtu je segla onkraj domačih meja, v tuje medije in vesolje. Ni dovolj. Ni oprijemljivo. Gospodarstveniki se ne grebejo za podporo Jasmini Cibic, ki nas je zastopala na beneškem bienalu. Umetniški olimpijadi, če že hočete primerjavo. Naredila je odličen in mednarodno odmeven umetniški projekt. Sami heroji, šampioni, gosto poseljeni v smešno majhni državi. Čas za sramežljivost in skromnost je že zdavnaj potekel.