Tuj mu ni bil niti šport. Med svojimi potovanji po deželah avstro-ogrske monarhije se je zaljubil v tenis in na svojem posestvu v Poljanski dolini leta 1897 zgradil prvo teniško igrišče v Sloveniji. Bil je tudi predsednik prve slovenske kolesarske organizacije ter ljubljanskega Sokola. Ob njegovi smrti 19. februarja 1923 mu je slovensko časopisje obeh političnih polov namenilo veliko prostora, pa tudi s pohvalami njegovih človeških lastnosti niso skoparili.

† Dr. Ivan Tavčar

Včeraj, dne 19. t. m. ob pol 2. uri popoldne je za vedno zatisnil svoje oči dr. Ivan Tavčar, ena najmarkantnejših osebnosti slovenske politične zgodovine in tudi eden najboljših naših pisateljev. Ko se ob tej priliki spominjamo pokojnikovega življenja, se dve čuvstvi v nas z enako močjo borita. Kot politik šteje Ivan Tavčar kot glavni predstavitelj slovenskega liberalizma, – da, – kot njega ustanovitelj, med naše največje nasprotnike, in dokler se ni iz javnega življenja umaknil, so se naši meči neprestano križali; kot človek pa je pokojnik kot mož-poštenjak, kakor jih je malo, kot odkrit značaj in po izredni blagosti svojega srca užival spoštovanje vseh, ki so ga poznali. (…)

Danes leži ta izredni mož sredi belih sveč na mrtvaškem odru in ta svečano-žalostni trenutek kliče tembolj k pozabljenju tega, kar je v političnem življenju bilo, ker je vendar skozi vse to vedno bolj ali manj proseval njegov plemeniti značaj, ki je v poznejših letih vednobolj blažil tudi njegove politične korake in ki se je izkazal zlasti za njegovega županovanja v Ljubljani med vojno, ko je storil mnogo dobrega, ne da bi gledal na politično pripadnost, dokler ni javno delovanje sploh pustil in se ni njegova na dnu tako religiozna in visoko etična duša izpela v zadnjih in najlepših proizvodih dvainsedemdesetletnega duha v »Cvetju v jeseni« in »Visoški kroniki«. (...)

Slovenec, 20. februarja 1923

Vtis vesti o dr. Tavčarjevi smrti v Beogradu.

Beograd, 21. febr. (Izvir. ) Smrt dr. Ivana Tavčarja, najuglednejšega slovenskega politika in največjega kulturnega delavca Slovenije, ki je užival tudi v Beogradu splošne in največje simpatije, je vzbudila v političnih krogih in v beogradski javnosti najglobokejši vtis. Vest o njegovi smrti pa je na dvoru, čim je bila javljena, povzročila globoko sožalje in je Nj. Vel. kralj Aleksander I. brzojavno izrazil sožalje spoštovani rodbini pokojnikovi.

Vest o dr. Tavčarjevi smrti se je dokaj pozno razširila po Beogradu. (...) Današnji listi pa priobčujejo daljše članke o velikih zaslugah pokojnikovih, ki si jih je pridobil v borbi za svobojenje Slovencev na kulturnem in političnem polju kot narodni prvoboritelj. Današnja »Pravda« prinaša na prvi strani Vavpotičevo sliko dr. Ivana Tavčarja ter obenem zelo obširen članek o nacijonalnem, političnem in kulturnem delovanju dr. Ivana Tavčarja. Članek naglaša: V črno zavita bela Ljubljana oplakuje enega največjih svojih sinov, ki si je pridobil spoštovanj in ugled v vseh krogih države, v vseh pokrajinah ujedinjene Jugoslavije.

Kakor je izvedel Vaš dopisnik, namerava več uglednih politikov, članov vlade in kulturnih delavcev odpotovati v Ljubljano, da se udeleže pogreba dr. Ivana Tavčarja.

Domači glasovi o dr. Ivanu Tavčarju.

V »Ljudskem Dnevniku« je napisal na uvodnem mestu nekrolog dr. Tavčarju sam dr. Ivan Šusteršič. V članku izvaja: Šel je pot, ki ni nikomur prihranjena. Bil je mož svojega kova. Kratkomalo: vse na njem je bilo izvirno, nič, prav nič navadnega ni imel na sebi. Bil je tip zase. Pravi gorenjski tip. Pristen list naših gora. Vse na njem je bilo naravno življenje, umetnega ni bilo nič. To in njegova šegava duhovitost mu je dajalo poseben čar, ki se je izlival kakor fluid iz njegove osebnosti. Prijatelj in protivnik, vsi so bili očarani po njegovi osebnosti. (…)

Šel je sedaj tisto pot, katero mora iti vsak človek. In pokojni je bil človek v najboljšem pomenu besede. Dičila ga je lastnost, ki ga je spremila v večnost. Imel je blago srce. Neštete so dobrote, ki jih je izkazoval. Njegovo srce je bilo mehko. Kdor ga je bližje poznal ali objektivno opazoval, je to spoznal. Nihče, prijatelj ali sovražnik, ki je apeliral na njegovo srce, se ni zmotil. Nikogar ni osebno sovražil, rad se je spravil. (…) In bil je popularen, kakor malokdo. Ni to bila tiste vrste popularnost, ki je od danes do jutri, popularnost politika. Tavčarjeva popularnost je bila pristna popularnost človeka, izvirajoča iz čara njegove samonikle osebnosti.

† Dr. Ivan Tavčar (1851–1923)

V ponedeljek, dne 19. februaria ob eni popoldne je v Ljubljani umrl dr. Ivan Tavčar. Z bliskovito naglico se je ta vest raznesla po Ljubljani in kmalu nato tudi širom slovenske domovine ter dalje preko njenih mej. Čeprav je bil dr. Tavčar že v visoki starosti – doživel je 72 let – in poslednje mesece stalno prikovan na bolniško posteljo, je vest o njegovi smrti vendar učinkovala nepričakovano in v slovenskih srcih vzbudila globoko spoštovanje do velikega pokojnika. Zakaj ime Tavčarjevo pozna vsak Slovenec in je tudi že za vedno vklesano v granit slovenske zgodovine. Z dr. Ivanom Tavčarjem leže v grob eden najslavnejših sinov, kar jih je rodila slovenska mati in odnihala v borni kmetiški zibelki. Mogočna pojava njegova je tekom zadnjega polstoletja bila vezana z vsemi panogami slovenskega javnega in kulturnega življenja. Kot politik je bil dr. Tavčar oče slovenskega naprednjaštva. Ustanovil je nekdanjo narodnonapredno stranko. Dr. Tavčar si je kot državni poslanec ter dolgoletni ljubljanski župan pridobil ogromno zaslug za slovensko domovino. (…)

Domovina, 23. februarja 1923