Postavna tovarišica iz Bosne tako svojemu možu, velikanu iz Goražda, ki je na isti dan dobil delo v Tamu in prvorojenca in je presrečen prepeval po hodnikih ter objemal osebje, kaže njunega prosojnega plavolasega dojenčka, nima niti dveh kilogramov, tovarišica Ruža na sosednji postelji pa možu Štefanu zbegano kaže njunega malega, črnega velikana s skoraj petimi kilogrami. Da skrajšam, šestinpetdeset let pozneje v neki vasi pri Goraždu pravi Zoran Predin – debelušni, plavolasi čudak, ki ljudem brezplačno popravlja hladilnike – po cele dneve gleda zimsko olimpijado v Sočiju in na hribu nad vasjo končuje svoje življenjske sanje: 90-metrsko smučarsko skakalnico, ki jo je trideset let gradil čisto sam. V istem času petsto kilometrov zahodneje tisti drugi – ki se predstavlja kot Zoran Predin – izgubi živce zaradi sodniške kraje v povsem nepomembni košarkarski tekmi ljubljanske Olimpije in ukrajinskega Budivelnika, stopi do sodnika Luisa Lopesa in ga z lepo odmerjenim gostilniškim krošejem trešči naravnost v glavo.

Slovenija takega krošeja ni videla, vse odkar je pred dvema letoma na amaterskem boksarskem turnirju ne kriv ne dolžan nastradal sodnik dvoboja med hrvaškim boksarjem Kristanom Radanom in Slovencem Blažem Sedejem. Le da ga je z natančnim krošejem, kot se v tem delu sveta spodobi, treščil znervirani Hrvat.

Kot pravim, teorijo, da so Predina v porodnišnici zamenjali, sem pri sebi gojil veliko prej, preden je na osuplost vesoljne Slovenije, v navalu neobvadljive jeze počil portugalskega sodnika Lopesa, kot da bi bil junak kakega čefurskega romana Gorana Vojnovića in odraščal na surovih betonskih igriščih v Fužinah. Zdaj imam torej dokaz. Pa tudi nekoliko drugače se mi sliši Predinova himna lanskega Eurobasketa, v kateri prepeva: »Kaj nam danes polni žile? Kaj nam danes stiska pest?«

Zoran Predin, če malo bolje pogledate to ogromno pojavo, ni ravno arhetipski Slovenec. Medtem ko so njegovi rojaki kot v kaki kapitalistični utopiji v soju jutranje zarje hiteli v obljubljeno Evropo, se je on upiral novi delitvi svojega sveta, zvest tisti polovici življenja, ki je ostala na drugem bregu Mure. Nekaj ga je vleklo tja, neka nerazložljiva – ali vsaj do zdaj nerazložljiva – ljubezen do nas, luzerjev na tej strani zapornice.

Teorija, po kateri je bil v porodnišnici zamenjan, resda ne bi bila bogve kak alibi pred ljubljanskim sodnikom za prekrške, lahko pa, priznajte, pojasni marsikaj v njegovem življenju. Divjaški napad na nesrečnega sodnika Lopesa, recimo. Za kaj takega ni in ne more biti opravičila, obstaja pa razlaga. Mora obstajati. Ko je namreč 17 sekund pred koncem tekme ob vodstvu gostujočih iz Kijeva za dva koša razlike v napadu žogo prestregel igralec Olimpije Luka Rupnik, sodniki pa so pokazali, da je stopil na avt črto, je bila to krivica. Tekma je bila sicer povsem nepomembna, Olimpija tako ni imela možnosti za osmino finala, a ko gre za krivico, je vsaka tekma finale svetovnega prvenstva. Krivica je bila torej tista, ki je Zoranu »napolnila žile« in mu »stisnila pest«, in ... jebiga.

Človek pač nima vedno časa na krivico reagirati tako, kot je v Sloveniji navada: da se besen kot ris zavleče domov in v pravičniškem srdu sede za mizo, napiše verze, kaj jaz vem, »kdo je tebe, Portugalec, soditi učil«, prime za kitaro in jih vgradi v akorde, zbere bend, posname pesem, se vrne v Stožice in jo spusti preko zvočnikov. Sploh kadar je samo še sedemnajst sekund do konca.

Zoran Predin je reagiral divjaško, živalsko, tako kot bi sicer reagiral vsak čefur. Ni opravičila, saj pravim, je pa lahko razlaga. Vsekakor je bila moja teorija trdna, v resnici ni imela šibke točke, vse dokler ni prišlo Predinovo pismo javnosti. Brez ene same besede upravičevanja svojih dejanj – saj to seveda ni možno – zgolj ponižno opravičilo vesoljno osramočenega človeka. Opravičilo sodniku, gostom iz Ukrajine, Košarkarskemu klubu Olimpija, svoji publiki in vsej Sloveniji. Ne takšno, kot ga znanim obrazom, kadar naredijo sranje, napišejo odvetniki in strokovnjaki za PR, ampak človeško in iskreno opravičilo, kot ga spodobni ljudje, ko se napijejo in rogovilijo po nebotičniku, napišejo na kos papirja in prilepijo na vrata dvigala.

Jebemti, sem si rekel, pa bo vendar Slovenec.

Zdaj ga bo celotna slovenska javnost pribila na križ, moralisti bodo ponovno secirali njegove verze, kar jim bo dokončni dokaz, da so Predina tistega soparnega poletja 1958 v porodnišnici zamenjali in da je pravzaprav balkanski divjak in huligan, sam pa lahko le z balkansko zavistjo gledam posnetek te izgube pameti v dvorani Stožice in razmišljam, kako lep bi bil svet, če bi divjaki in huligani – kot v kaki slovenski utopiji – igrali gypsy swing, peli šansone in pisali ljubezenske pesmi. V takem svetu, to trdim z vso odgovornostjo, ne bi bilo krivice. V svetu, v katerem huliganski navijači igrajo swing, ne bi nikoli noben sodnik sedemnajst sekund pred koncem povsem brezvezne in nepomembne tekme Olimpiji ukradel žoge.