»Sem sem prišel pred štiridesetimi leti, kupil zemljo od kmeta in začel graditi hišo. Vse sam, po poklicu sem itak zidar. Dolgo časa sem bil črna gradnja in dejansko sem še danes, čeravno se obeta, da bom končno legaliziran. A življenja v negotovosti sem vajen. Večino infrastrukture smo si zgradili sami,« je razlagal osnove svoje soseske gospod Mešo na balkonu dvonadstropne hiše. Sicer izolirane tudi od zunaj, kar nasploh velja za vse hiše v soseski. Fasado kani dokončati, ko bo njegov objekt docela legaliziran. »Za legalizacijo smo vsi že plačali. Eni od prihrankov, drugi so vzeli kredite,« še pove.

Prav pred njegovo hišo stoji slabih deset metrov visok stolp, na njegovem vrhu se deli električna napeljava, ki je potem razpeljana do drugih hiš. Denar za porabljeno elektriko pobirajo med sabo. Delujejo na način neke vrste samouprave. Tudi asfalt so položili sami, ko zapade sneg, cesto spluži eden izmed njih. Gostilne nimajo, imajo pa trgovino. Mali, a lični kovinski kiosk, ki stoji nasproti razdelilnemu električnemu stolpu. »Ki je ena boljših trgovin v mestu, z izjemno ponudbo suhega mesa in še česa. Sam se dostikrat zapeljem do njih, kupim par dek, kruh, si privoščim stol ob ulici in uživam, kot ne morem daleč naokoli nikjer,« razloži Petak, stari mestni gurman. Ki niti ni edini od »zunanjih«, ki si sem ter tja privošči čare te male ljubljanske favelice. Nenazadnje se v velikih, za celo družino zidanih hišah da najeti tudi sobo, bivanje v soseski, ki je, v kolikor človek premore lasten prevoz, zelo blizu mesta, pa ponuja tudi redek mir.

Rakova jelša, EU

Rakova jelša je naselje gradbincev. Ljudi, ki so bili zaposleni v gradbenih firmah doma in po tujini. Večina si je hiše zgradila sama. Ne samo hiše. Tudi most čez rečico oziroma onesnaženi potok je njihov izum. In urbana legenda pravi, da ga znajo, če se jim zahoče, tudi na hitro zablokirati, kar pomeni, da neljubi obiskovalec postane ujetnik situacije. Naprej namreč ni več solidne ceste, onkraj barjanske planjave pa lahko vidiš turn Plečnikove cerkve v Črni vasi.

»Zemljišče tukaj je skrajno problematično. Barje je to, polno vode. Najprej je bilo treba na globino šestih metrov zabiti pilote na vsakega pol metra, v cik-cak formaciji. Piloti so leseni, in če do njih ne pride zrak, so večni. Šele na pilote pride beton. V primeru moje hiše je osnovna betonska plošča debela sedemdeset centimetrov. Veste, koliko je to betona? Ogromno,« pove gospod Sead v dnevni sobi, kamor nas je prijazno povabil in nas pogostil z vrhunsko suho mesnino. Njegov lastni izdelek. Fantje se glede teh zadev tam, onkraj obvoznice, ne hecajo. Domala vsako hišo krasi žar z vsemi potrebnimi funkcijami za obračanje tudi največjih živali, kar pa ljudi, kot je bil naš gostitelj, ne poteši. Lastna sušilnica za meso je tista ultimativna pritiklina, s katero se ponašajo najbolj podjetni.

Jugoslavija v malem. Hiše so malodane tipske, večnadstropne, z veliko ornamentike na ograjah, levčki in drugim kamnitim okrasjem na stebrih, ter živih fasadnih barv. Pistacijeve sicer nismo zaznali, vendar pa v tem stilu. Naselje, kjer se vsi poznajo in pozdravljajo. A tudi naselje, ki predvsem čaka na ureditev kanalizacije. Problem bioloških odpadkov vsaka hiša rešuje s svojo greznico, medtem ko višek meteornih vod odvajajo v bližnji potok, ki se izteka v Ljubljanico. Kar je po smradu znano slehernemu uporabniku reke. »Greznice praznimo dvakrat, štirikrat in tudi večkrat letno. Čiščenje stane od 50 do 100 evrov, odvisno od tega, kdo ti jo pride izpraznit, uradna firma ali pa kak kmet, ki to potem trosi po polju,« pove Seadov sosed, takisto zidar s 300 evri pokojnine. »Vendar tudi nekaj prihranki,« doda. »Mar kmetje trosijo človeško blato po poljih?« se iskreno začudimo, podobno začuden nad našo nevednostjo pa sogovornik odvrne: »Da, mar ne veste?«

Glede na to, da na Rakovi jelši pričakujejo, da bodo v kratkem dobili kanalizacijo, smo se odpravili za Bežigrad na sedež podjetja Vodovod-Kanalizacija. In izvedeli, da je zadeva z legalizacijo objektov ter iz tega osnovnega predpogoja izhajajočih drugih posegov v južnem delu Rakove jelše dodatno zapletena zaradi Nature 2000. Torej evropske direktive, s katero so določena posebna varstvena območja narave. Južna Rakova jelša je sicer začela nastajati prej, vendar se je leta 2004 z vstopom Slovenije v EU in določitvijo območij Nature znašla v naravovarstvenem območju. Po domače rečeno, južna Rakova jelša leži v nacionalnem parku!

»Treba se je dogovoriti, da ne glede na to, da Natura vleče neke meje in tako območje predvideva določen režim, tem ljudem damo vodo in kanalizacijo oziroma urejeno infrastrukturo. Dobiti morajo vakuumsko kanalizacijo, ki je tam edina primerna. Pa tudi trend je tak. Gravitacijskih cevi – gravitacijska kanalizacija deluje na principu padca oziroma nagiba cevi, ki praviloma znaša 10 mm na meter – se tam ne da polagati, ker so tla polna vode, se zato posedajo in zlahka pride do tega, da se posede tudi cev kanalizacije, na takšni točki pa se lahko zgodi zastoj oziroma mašenje. Pri vakuumski kanalizaciji se to ne more zgoditi, ker ima na koncu vakuumsko postajo, ki vleče vsebnost cevi,« razloži direktor JP Vodovod-Kanalizacija Krištof Mlakar.

No, težava je še ena. Da občina od lastnikov zemljišč na Rakovi jelši terja brezplačen odstop zemljišča za gradnjo infrastrukture. V intervjuju za Delo je župan Janković na vprašanje, ali bodo na Rakovi jelši vsi dobili kanalizacijo, odgovoril: »Tisti, ki bodo brezplačno dali zemljo za cesto ali služnost.« Gospod Mlakar se z županovo filozofijo strinja: »Jug Rakove jelše je odvisen od legalizacije drugih objektov. Vprašanje je, kaj bo s temi, ki so se lotili legalizacije objektov. Če ti pripeljemo vse, česar doslej nisi imel, boš pa tistih pet kvadratnih metrov ja dal zastonj. Če ti bomo vse pripeljali, ne moreš še zaslužiti na tem. To je neumna logika. Danes nimaš nič, rad bi pa zaslužil 20.000 evrov? Vsaka stvar nekaj stane.« Tako naj bi s kanalizacijo na Rakovi jelši letos opremili samo osem od sedemnajstih ulic. Samo tamkajšnji stanovalci so pristali na županov ultimat.

Predpostavko, iz katere izhaja sedanja mestna oblast, bi lahko povzeli kot »nekoč smo šli mi vam na roko, sedaj pojdite vi nam«. No, zadeve niso tako enostavne, razlaga nekdanji okoljski minister Miha Jazbinšek, ki je 7. oktobra 1994 dejansko stal za uredbo o prostorsko ureditvenih pogojih »za sanacijo degradiranega prostora občine Ljubljana Vič-Rudnik«. Z njo se je tedaj legaliziralo nekaj deset črnih gradenj na Rakovi jelši v Trnovskem predmestju. Možnosti za legalizacijo namreč ni ponudilo mesto, temveč država. »Ob plačilu komunalnega prispevka, v katerem so vključeni vsi stroški komunalnega opremljanja, tudi za cesto, kanalizacijo in zemljišča, po katerih so vodi speljani, dobijo graditelji obvezo in pravico priključitve na kanalizacijo. Občina pa ima dolžnost, da cesto in kanalizacijo zgradi, seveda na zemlji, ki jo predhodno odkupi od lastnikov. Županova drža do aktualnih lastnikov 'hočejo denar, jaz pa jim ga ne dam' predstavlja enačenje sebe z mestno upravo MOL in aroganten oblastniški govor, glede na dimenzijo neodpravljenega komunalnega deficita pa iskanje krivca za zamude celo z elementi sovražnega govora.« Cena za kvadratni meter zemljišča na Poti na Rakovo jelšo trenutno znaša sicer vsega 7,35 evra: »Ta cena bi morala biti kot osnova za razlastitev 'razumno' nekaj višja, bolj 'posplošeno tržna'. Za skrajšanje postopkov pa dogovorno še nekaj višja,« dodaja nekdanji okoljski minister.

Genocid nad komarji

Rakova jelša ni edino naselje v Ljubljani brez kanalizacije. Kar 13 odstotkov Ljubljančanov še ni priključenih nanjo, gre pa za naselja Vevče, Polje, Spodnji Kašelj, Spodnja Hrušica, Rakova jelša, Sibirija, Dolnice, Glince, Stožice, Sadinja vas, Bizovik, Dobrunje in Sostro. A specifika Rakove jelše (ene in druge) je v tem, da želi mesto od tamkajšnjih prebivalcev zemljo, kjer bi polagali cevi, dobiti zastonj. Županu se to zdi pošteno, ker so ljudje dobili možnost legalizacije črnih gradenj. No, kot poudarja Miha Jazbinšek, ki je kot nekdanji okoljski minister dejansko najbolj zaslužen za možnost legalizacije, jim tega ni omogočila mestna, temveč državna oblast. Prav tako je dejstvo, da so komunalni prispevek nekateri že plačali. Komunalni prispevek za nekaj, kar sploh še ni obstajalo. In končno, ne gre pozabiti na javni interes glede Ljubljanice, ki naj bi nekoč postala spet čista kot iz filma Vesna. Brez ureditve Rakove jelše pa to ne bo šlo.

V vsakem primeru je marsikateri črnograditelj svoj več deset let trajajoči nelegalni status preplačal. Tudi v Sibiriji, podobni koloniji hiš, ki leži kakih pet minut vožnje s Ceste dveh cesarjev. Naselje v osupljivi goščavi. Kjer imajo stanovalci, podobno kot v južnem delu Rakove jelše, do prve postaje LPP 15 ali več minut hoje. Tudi Sibirija je naselje hiš z zasebnimi greznicami, prav tako mimo teče usmrajena rečica, v katero se steka višek vod iz naselja. Pestra kolonija na robu Ljubljane. Kot bi se znašel v filmu Southern Comfort, ki se sicer dogaja v močvirjih Louisiane. Cena iz oglasa za 113,5 m

2

veliko hišo, zgrajeno leta 1964, je na primer 89.000 evrov.

Pred hišo, kjer smo na dvorišču naleteli na gospo Muharemo, eno prvih prebivalk, so v zabojniku grulile grlice. »Podgana je ubila dve,« se potoži gospa in nadaljuje s svojo zgodbo. »Iz Bosne sem. V Slovenijo sem prišla s trinajstimi leti. Po domače povedano sem 'spizdila' zaradi revščine. Vedno sem bila med Slovenci, tako da govorim samo še slovensko. Sedaj sem v pokoju, imam nekaj penzije, da mi ni treba trkati na vrata sosedom. Glavno, da je človek prijazen.« Za njo je 45 let življenja v črni gradnji, kar pomeni enako dolgo obdobje negotovosti. Podobno kot drugi prebivalci, ki se jih da razdeliti v dve skupini. Na staroselce, ki so prve hiše na zemljiščih, odkupljenih od lokalnega kmeta, ki ima sedaj trgovino z avto deli v Šiški, zgradili pred štiridesetimi leti, in novoprišleke s konca osemdesetih.

»Najprej so rekli, da bomo kanalizacijo dobili do leta 2030, sedaj so se pa premislili. Izprazniš pač greznico. Dvakrat, trikrat na leto. Kolikor pride. Elektriko in vodo imamo. Tudi kabelsko. Vse smo sami naredili. Sedaj nam bodo napeljali nov vodovod. Morali smo dati zemljo in še plačati prepis zemlje na občino. Drugače ne gre. Tako so zahtevali. Če hočeš nekaj imeti, moraš nekaj dati,« je povedal sosed, ki je postajal po ulici in kibiciral drugega soseda, ki je sekal drva: »Ne ga slikati in sramotiti. Nerad dela.«

Podobno kot v južnem delu Rakove jelše je bilo v zraku čutiti naftno smolnat vonj. Večina hiš se ogreva na olje oziroma z nafto. »S kanalizacijo bomo dobili tudi asfalt, pa tudi sicer bo udobneje. Poleti bo manj smrdelo. Ko je vroče, se zna širiti smrad. Je pa komarjev dandanes manj, kot jih je bilo nekoč, ko so znali biti res neznosni. Namesto da bi oni uničili nas, smo mi njih. He he,« je nadaljeval opis soseske možakar. Zanimivo. Tudi vode, ki so poplavile pol Viča, njih niso zalile. In v Sibiriji ne gradijo na pilotih.

»Še vedno pa nas zajebava vodovod, zaradi katerega ne dobimo legalizacije. Deset tisoč evrov so pobrali, pač odvisno od kvadrature. Eni so denar imeli, drugi ne,« svoje prida gospod Ante, gradbinec, ki tudi prosti čas okoli svoje velike hiše preživlja v delovni halji. »Za legalizacijo sem dal 32.000 evrov. Parcelo sem kupil in počasi delal. Popoldan, po redni službi. No, ko sem legaliziral, nismo imeli elektrike niti telefona in kanalizacije, pa čeprav je bil v njej zajet tudi komunalni prispevek. Od katerega pa nisem imel nič. In še enkrat bomo plačali vse skupaj. Tudi parcelo sem dvakrat plačal. Najprej ni bil mogoč prenos lastništva, zato sem moral, ko je bil prenos lastništva mogoč, plačati še enkrat. Problem je v tem, da nisem mogel kupiti vsega naenkrat, ker nisem imel denarja. Investiral sem postopoma, kar pa je na koncu navrglo ogromno denarja. Če bi vse, kar sem vložil v ta objekt, seštel, bi lahko v mestu za ta denar kupil petsobno stanovanje. Pa ne računam svojega dela,« pove marljivi gospod, ki mu je hiša v Sibiriji nedvomno življenjski projekt.

Direktor Mlakar ponudi videnje Vo-Ka: »Tam vodovod sicer obstaja, vendar pa je bil nekaj časa problem med prebivalci samimi. Na nekem mestu se je napeljava ustavila in od tam naprej je bilo na isti izvor priključenih 37 skupinskih priključkov. Ljudje so se med seboj prepirali, koliko je kdo trošil. Naše številke porabe so kazale drugače kot njihov seštevek. Zato smo vsem najprej zamenjali vodomere, ki so jih tudi plačali. Imajo internega popisovalca, čisto po naključju je to eden mojih fantov, ki tam živi. In sedaj je s tem mir.«

Glede kanalizacije je problem podoben kot na Rakovi jelši. Zemlja. »Eni na primer nočejo podreti zunanje ograje v delu, kjer bi šel jarek,« pove Mičo, mlajši krajan, čigar vrt za hišo meji na skladišče nekega gradbinca in travnik, na katerem ima drugi sosed čebelnjak. Pestro. »Da, pestro. Gradbinec pride nalagat ob petih zjutraj in je odporen na vse inšpekcijske službe, medtem ko poletje preživim med čebelami. Ima pa dober med, ni kaj.« Tudi v Sibiriji gostilne nimajo. So jo pa imeli nekoč. In to ne kakršnekoli. Legendarni Bodo je deloval tam, kultni žar iz devetdesetih, na katerega so se v sibirsko goščo na odojke in jagenjčke vozili iz vse Slovenije. A je lastnik, gospod Bodo, pred tremi leti preminil. Slava mu.

Na drugi strani travnika, ki leži za Mičevo hišo, je njegov sosed soimenjak užival med čebelami. Bil je eden tistih pretoplih zimskih dni, ko smo se vsi spraševali, kaj je z naravo. »Če bo pritisnil nenaden mraz, bodo umrle. V tem primeru kupiš druge. To je sedaj najslabše za njih. Mislijo, da je pomlad. Morale bi počivati,« pove Mičo starejši. Staroselec. Potem ko je kupil zemljo in pred štiridesetimi leti zgradil hišo, je šel najprej za dva dni v zapor. Zaradi črnograditeljstva. V tistih časih je bilo tako. »In plačal sem 180 tisoč ali milijonov, ne spomnim se več, dinarjev kazni. Vplačal sem tudi depozit, ki ga je v času Jazbinška ponudila država in je bil mišljen kot vnaprejšnje plačilo za stroške morebitnega rušenja, kar so ljudje večinoma dobili nazaj, jaz ne, ker nisem vplačal celega. In ne mi govoriti, da je bilo tisto dobra stvar. Naj vas vprašam, ali je Türk vplačal depozit? Ni ga. Država revežem vzame depozit in potem ne ruši, nakar ti vzame še 20.000 evrov za legalizacijo oziroma za komunalni prispevek, pa spet ne dobiš kanalizacije. Tukaj nekaj ni v redu,« je neomajen v svojih razmišljanjih gospod Mičo.

Vprašanje je, ali državljani, ki so svoje hiše zgradili legalno, na sodržavljane, ki so gradili na črno, gledajo kritično oziroma kaj jim očitajo, če sploh kaj. No, če očitki obstajajo in če temeljijo na predpostavki, da je bilo slednjim, ki niso pridobili dokumentacije, v življenju lažje, potem ne držijo. Življenje na črno ni hec, nemalokrat je celo dražje. Predvsem pa se vleče.