Tisti, ki so se zbrali ob 8.45 zato, da bi navijali za Filipa Flisarja, so večinsko kazali znake nepopolne prebujenosti. Biti jutranji človek pač ni obvezna kvalifikacija za članstvo v navijaškem klubu smučarja prostega sloga. Kdo ve, kakšna bi bila občinska zasedba na mariborskem Trgu svobode, če bi moral brko iz Maribora smučati tako zgodaj, kot je Tina Maze med brzenjem k svoji zlati veleslalomski epizodi. Bržkone bi bila še bolj maloštevilna.

Ena izmed temperamentnejših izjem je bil marljivec iz organizacijske ekipe mestne olimpijske vasi, ki je potožil nad siceršnjo klavrno obiskanostjo prireditvenega prostora. Navijanje za zimske športe je pač nekaj, kar se najbolje počne na domačem kavču. »Upam, da bo zvečer bolje, ko bomo prenašali nogometno tekmo s Sevillo, čeprav se začne dokaj pozno. Pa v soboto bi lahko bilo veliko ljudi na slalomski tekmi, če bo lepo vreme,« si je obetal in pohvalil zagnanost sodelavcev, ki za dogajanje skrbijo z minimalnimi finančnimi sredstvi. V kot ob drsališču so postavili celo originalni olimpijski ogenj s sarajevskih olimpijskih iger iz leta 1984, ki ga je Janez Jemec prižgal, ko je bil na startu Flisarjev 10. tekmec. Točno na Mariborčanovo vožnjo pa se je z mopedom na trg pripeljal še pismonoša in s širokim nasmeškom spremljal karizmatičnega zabavljača na dilcah.

Tedaj si v Flisarjevem navijaškem klubu nihče ni upal napovedovati razpleta tekme. Po Filipovi uvodni kvalifikacijski vožnji so bili z mislimi pri tem, da se sprehodijo do bližnje kavarne, o kateri je bil nekoč posnet celovečerec in si tam zbistrijo misli ob skodelici grenkega kofeinskega napitka. Ob namizju so mladeniči razpravljali še najmanj o smučarskem krosu. Eden je potožil, da ni dobil sponzorske vize za delo v Avstraliji, drugi je s seboj prinesel učbenik za slovensko slovnico in s tem nakazal, da mora nadoknaditi nekoč zanemarjene šolske obveznosti, simpatična Mariborčanka pa je razlagala, da si je v Avstriji obetala boljši zaslužek pri poučevanju deskanja na snegu.

Da ne bi pozabili, zakaj so se zbrali v četrtek zjutraj v središču Maribora, je skrbel alfa samec Flisarjevih navijačev. »Z njim smo v dobrem in v slabem. In ker 10.30 ni pozna ura za veslanje na Dravi, sem prepričan, da bo osmino finala spremljalo več ljudi,« je bil optimističen Vito Lužar, ki ni skoparil z obljubami, s katerimi bi razveselili Flisarja, če bi v torek prinesel domov odličje. »Na ramenih ga bom nesel na Areh!« je hvalisavo napovedal. »V vsakem primeru pa se lahko pripravi, da ga bo na Facebooku čakalo najmanj 500 nominacij za eksanje pijače. Naj kar začne trenirati, da bo v kondiciji!«

Šaljiva neambicioznost v znamenju Coubertinove olimpijske parole je kopnela iz sekunde v sekundo, ko se je Flisar spustil po progi v osmini finala. »Ratrak, povozi zajca!« je kričal Lužar in glasno spodbujal vse bolj množično občinstvo, med katerim so bili tudi številni meščani iz zrelejšega starostnega obdobja. »V knjižnici sem zjutraj v časopisu prebrala, da se bo navijalo na Trgu svobode in sem se odločila pridružiti. Sem namreč velika Filipova navijačica. Je zelo simpatičen dečko,« nam je prišepnila upokojenka Dana Kmetič. Ko je zmagal tudi v četrtini finala, je bilo možno napetost med njegovimi prijatelji skorajda rezati. Kolajna se je zazdela blizu kot še nikoli. Lužar se je zbal, da mu bo do zadnje Filipove dirke počil glas, novinarji pa so med zbranimi navijači nestrpno iskali nekoga, ki bi vedel, ali je na trgu tudi kdo iz družine Flisar. »Ni nikogar,« je bil zmeraj odgovor, mama Flisar je menda med Filipovem smučanjem tako živčna, da ne more niti gledati tekme.

Da bi štajerski temperament lažje prenesel stresno bitko za veliki finale, je Flisarjev vinski sponzor Dušan Jaunik iz Limbuša med najbolj glasne razdelil šest litrov »mustaškega« špricarja. Žal pa je že po prvih požirkih mariborski ratrak povozil zajca in ob 11.30 v bolečinah pristal v premočenem ruskem snegu. »Joooj!« je vzkliknila množica in obnemela. Razočaranja ni mogel skriti nihče in vsi so opazno trpeli, ko je brkatež v malem finalu stiskal zobe kot legendarna Petra Majdič. Flisar je navijače nagradil s srčno vožnjo in uvrstitvijo na 6. mesto. »Četudi ni med prvimi tremi, ga bom odnesel na Pohorje,« je ponovil obljubo nasmejani Lužar. »Ključna je Filipova srčnost. Brez srca je kolajna samo kos kovine.«