Filip Flisar zase pravi, da ni zatežen človek, in tisti, ki ga poznajo, potrjujejo, da se rad šali. Zato vzdevek Komik ne čudi. A bolj je seveda prepoznaven po svojih brkih, po katerih spominja na klena Slovenca Maistra in Cankarja. Pustil si jih je zaradi šale, se nanje kmalu navadil, nato pa ugotovil, da mu zagotavljajo dodatno medijsko pozornost, ta pa privablja sponzorje, ki odpirajo mošnjo.
Toda šala izgine v trenutku, ko beseda nanese na prosto smučanje in smučarski kros. Akrobatski skoki pri visoki hitrosti v družbi treh tekmovalcev zahtevajo pogum in kar kličejo po nesreči. Tudi sam si je pred leti zlomil gleženj. Malenkost v primerjavi s smrtjo kanadskega prijatelja Nicka Zoricica, za katerega so bile po padcu usodne poškodbe glave.
Adrenalin v krvi je nekaj, brez česar si športnik, s katerim se identificirajo predvsem Štajerci (rojen je v Mariboru), ki cenijo, da se nikoli ne pretvarja, ne zna predstavljati življenja, v ekstremnih športih pa neznansko uživa, pa najsi gre za rolkanje ali spust z gorskim kolesom. In uživa vsaj tako zelo kot v čistoči. Večkrat na dan si umiva zobe in telo, in če ni čist, je kar malce živčen.
Je Slovenec z veliko začetnico. Ponosen Slovenec. Tekmuje na slovenskih (beri: Elanovih) smučeh, zaposlen je v Slovenski vojski, ko beseda nanese na denar, ki ga potrebuje in zapravi, pa znova obrne na šalo in pravi: »Poslujem kot klasična slovenska podjetja, malo na pozitivni in malo na negativni ničli!« Napaka, zavoljo katere je sanje o olimpijski kolajni končal v polfinalu in za nekaj ur pristal na bolniški postelji, z uteho, da so rebra ostala cela in tudi šesto mesto ni od muh, bo imela za posledico, da bo ničla bolj negativna...
Sanj, da bi na olimpijskih igrah vendarle stal na najvišji stopnički in ponosno poslušal Zdravljico, pa pri 26 letih gotovo še ni odpisal. Leta 2018 bodo v Južni Koreji zanj tretje olimpijske igre in saj veste, kaj pravijo – v tretje gre rado...
