Marcel, kako ste doživeli izjemen olimpijski turnir za slovenski hokej?

Ne vem, kje naj sploh začnem. Zaradi poraza proti Švedski je ostalo nekaj grenkega priokusa, saj smo si zelo želeli narediti še en veliki met in splezati stopničko višje. Dolgo časa smo v četrtfinalu v šahu držali Švede, ki pa so imeli močnega aduta v izkušnjah. Ko smo prejeli drugi gol, sem dobil občutek, da ekipa ne verjame več v povratek in preobrat.

V sedmih dneh ste odigrali pet tekem.

Na takšni kakovostni ravni tekmecev je to izjemen napor. Nočem iskati izgovora, da nam je v zadnji tekmi na koncu zmanjkalo moči. Vse se je odvijalo prehitro. Po dobri tekmi so nas zasuli s čestitkami, odhiteli smo v jedilnico in počivali. Ko smo se zjutraj zbudili, nas je čakala že nova tekma, še preden smo dobro pojedli zajtrk. Enostavno ni bilo časa za veselje ob zmagi ali žalost ob porazu.

Ste že dojeli, kaj ste dosegli v Sočiju?

Ne še. Tega se bomo začeli zavedati čez nekaj tednov, morda celo mesecev. Na uspeh moramo biti resnično ponosni vsi v slovenski garderobi, v kateri je bilo čutiti posebno energijo in željo, da smo sposobni narediti velike stvari. Bilo je tako lepo, da bomo v prihodnosti naredili vse za ponovno uvrstitev na olimpijski turnir.

Kaj bo slovenski hokejski čudež prinesel obubožani domači sceni?

Ne vem. Ni bilo časa, da bi se o tem globoko zamislil. Vsi vemo, da je skrajni trenutek za obuditev klubskega hokeja. Takšni čudeži se bodo dogajali redko, morda nikoli več. Evforija, ki jo je povzročil nastop v Sočiju, je idealen trenutek za obuditev dolgoletnega rivalstva v Sloveniji med Ljubljano in Jesenicami. Le na takšen način bo zagotovljena kontinuiteta vzgoje mladih hokejistov, ki bodo presegli to, kar smo naredili mi.

Ali se vidimo na naslednjih olimpijskih igrah 2018 v Južni Koreji?

Srčno upam. Od daleč se vidi, da smo dozoreli kot ekipa.

Že aprila vas v Južni Koreji čaka svetovno prvenstvo skupine B, na katerem si boste skušali z uvrstitvijo na eno izmed prvih dveh mest izboriti vrnitev med elito.

Takoj po zadnji tekmi v Sočiju smo se morali vrniti v svoje klube. Vsi, ki smo člani nemških klubov, imamo ligaško tekmo že v petek, ne vem pa, kako je to preživel brat David, ki je imel tekmo na Švedskem že sinoči. Potreben bo preklop na klubski hokej, hitro pa bo prišel tudi nastop v Južni Koreji. Ne dvomim, da bomo pozitivno energijo iz garderobe prenesli tudi na turnir v okolici Seula. Zlepa ali zgrda se moramo vrniti v skupino A in tam ostati nekaj let, ne pa se vsako leto seliti gor in dol. Spadamo v elitni razred, v katerem moramo igrati kontinuirano. V hokeju se mora za uspeh ujemati veliko stvari. Končno smo bili vsi zdravi, da smo bili v polni zasedbi v Sočiju.