Javni dolg Slovenije se je z zadnjo uspešno izdajo obveznic povečal na slabih 28 milijard evrov, oziroma, v enotah mere, ki so bližje nam državljanom, na slabih 14.000 evrov na državljana Republike Slovenije. Torej je vsak izmed nas prek državne blagajne dolžan en nov avto nižjega srednjega razreda, ki ga sam nikoli ne bo videl. Stvar je še nekoliko hujša, če upoštevamo dejstvo, da nas (vsaj načeloma) davke plačuje zgolj 800.000 zaposlenih in samozaposlenih ter 120.000 upokojencev. V tem primeru naš dolg na davkoplačevalca skoči od dobro opremljenega Renaultovega clia na BMW serije 3 z malce bolj špartansko opremo.

Mar ni lepo, da si lahko tudi v teh kriznih časih privoščimo nov avtomobil? Z vsako dodatno zadolžitvijo je ta celo boljši. Slaba tolažba v vsem tem je le, da nam bo v vzpenjanju po avtomobilski družbeni lestvici sledil tudi sosed, pravzaprav vsi sosedje.

Čeprav naš javni dolg raste z alarmantno hitrostjo in smo od načrta razdolžitve, kaj šele dejanskega zmanjšanja deleža dolga v bruto domačem proizvodu še zelo daleč, pa primerjava z nekaterimi drugimi kroničnimi dolžniki ne kaže tako strah zbujajoče slike. Posamezen državljan Grčije je tako v imenu svoje države dolžan slabih 30.000 evrov, Italijan dobrih 34.000 evrov, Belgijec pa dobrih 35.000 evrov. Številke so seveda občutno višje, če, podobno kot pri Sloveniji, upoštevamo dejstvo, da je davkoplačevalcev bistveno manj kot prebivalcev in je posledično breme dolga na davkoplačevalca znatno višje od navedenega.

Nas mora skrbeti dejstvo, da posojilodajalcem dolgujemo za nov avto nižjega srednjega razreda in da znamo do konca leta dolgovati še za malo boljši avto? Načeloma ne. Višina dolga ni problematična tako dolgo, dokler ne izgubimo zaupanja investitorjev v našo zmožnost odplačevanja dolga oziroma nas ne zadušijo obresti na akumulirani dolg. Tudi ekonomska znanost počasi, a vztrajno izpodkopava dogmo o strogi negativni povezavi med gospodarsko rastjo in stopnjo zadolženosti. Slednja je v zadnjih nekaj let predstavljala strokovni temelj za politiko strogega varčevanja, novejše analize pa jo v dobršni meri diskreditirajo.

Težava nastalega stanja v Sloveniji se seveda skriva v stroških servisiranja obstoječega dolga. Obresti na javni dolg bodo letos k strukturnim odhodkom proračuna prispevale še dodatno milijardo evrov odhodkov. V sprejetem predlogu letošnjega proračuna je bilo za obresti predvidenih »zgolj« dobrih 700 milijonov evrov, tako da bo, kot je bilo jasno že ob njegovem sprejetju, potreben rebalans proračuna. Če bi obveljala napoved ob sprejetju proračuna, bi bil strukturni deficit proračuna, ki ne vključuje obresti na obstoječi dolg, enak 300 milijonom evrov. Številka se bo slej ko prej izkazala za bistveno preoptimistično, vendar nam tudi takšen primanjkljaj ne bi omogočil razdolžitve.

Potreben bi bil seveda proračunski presežek. Za slednjega potrebujemo robustno gospodarsko rast, ki bi za občutnejšo razdolžitev morala trajati več let. Malo bolj operabilna definicija »robustnosti« gospodarske rasti vključuje pogoj, da je stopnja gospodarske rasti vsaj enaka povprečni obrestni meri na obstoječi dolg ter zahtevo, da se neto dolg države ne povečuje. Na ta način se delež dolga, torej trenutni dolg in obresti nanj, v bruto domačem proizvodu ne bi povečevali. Recept zveni sicer preprosto, a naša gospodarska bilanca zadnjih let ne obeta preveč.

Zelo poenostavljen izračun namreč pokaže, da nas naših 28 milijard dolga stane milijardo v stroških obresti na leto. To pomeni, da je po trenutni sestavi dolga in obrestnih merah, po katerih smo si denar izposojali v preteklosti, implicitna povprečna obrestna mera približno 3,5-odstotna. Naša povprečna gospodarska rast v zadnjih desetih letih je bila še desetinko odstotne točke nižja, pa smo v tem obdobju poleg najgloblje krize doživeli tudi leta največjega gospodarskega razcveta. Lahko slednja v kratkem ponovimo?

Kako in kdaj se bomo rešili zadolženosti? Če bi želeli v naslednjih petih letih delež dolga v bruto domačem proizvodu zmanjšati za 10 odstotnih točk pri danih stroških obstoječih posojil, bi morala povprečna stopnja rasti znašati dobrih 5,5 odstotka na leto, prav tako pa se ne bi smeli dodatno zadolževati. Glede na to, da so omenjene stopnje rasti v danem stanju oddaljene sanje, mora biti prioriteta vsaj ustavitev rasti deleža dolga. Glede na ceno zadolževanja bo tudi ta naloga težka, pot do nje pa nedvomno vodi skozi privatizacijo podjetij v državni lasti, nadaljnje zmanjševanje stroškov delovanja državnega aparata in seveda gospodarsko rast.

Brezposelnost v Sloveniji je pravkar dosegla rekordne vrednosti, kar izpodbija iluzije, da bomo kmalu doživeli gospodarski preobrat in znova beležili, za evropske razmere, izjemne stopnje rasti. Prav tako so prepogosto nerealna pričakovanja, ki jih ima javnost v zvezi z učinki prodaje deležev države v podjetjih. Čas za prodajo je slab in z redkimi izjemami so na trenutnem seznamu za prodajo podjetja, ki so potrebna prestrukturiranja in dodatnih kapitalskih vložkov. Skrbi nas lahko tudi dejstvo, da se je vladna koalicija očitno zadovoljila z do zdaj opravljenim in nadaljnjih privatizacij ne načrtuje. Za pobeg iz dolžniške jame, ki smo si jo izkopali v nekaj vratolomnih letih, bodo torej potrebna desetletja, morda pa nas bo to vsaj odvrnilo od tega, da bi podobne napake ponavljali v prihodnosti.

V vmesnem času nas bo država krvavo potrebovala. Najbrž ji bo moral vsak od nas podariti vsaj še za en avtomobil nižjega srednjega razreda davkov. Ampak z morebitnimi pomisleki okoli tega je opravil že predsednik Kennedy. V čast nam mora biti, da nas država potrebuje. Kaj še lahko storimo zanjo?