Na paralelnih disciplinah, kjer deskarji tekmujejo proti drugemu deskarju in ne zgolj proti času, je za dosego vrhunskega izida izjemno pomembno, da ostanejo potrpežljivi. Kljub zaostanku po nekaj vratcih je namreč vedno mogoče, da zaostanek ni usoden, saj se pogosto zgodi, da nasprotnik, ki ima na prvi pogled neulovljivo prednost, napako stori že pri naslednjih vratcih. Z dobro in pametno vožnjo lahko tako tekmeca prehitiš tudi v zadnjih vratih, zato je treba biti potrpežljiv in nadzorovati svojo vožnjo.

Progi v Sočiju sta bili različno hitri, a to ni posebnost zgolj teh olimpijskih iger, temveč do razlik v hitrosti prihaja tudi na drugih prizoriščih. Razmere na progi se namreč pod vplivom vremena močno spreminjajo – zjutraj so bile na primer zelo težke, ker je bila proga trda, ledena in valovita, tako so imeli vsi tekmovalci velike težave in je bilo treba kvalifikacije odpeljati z glavo, če si se hotel uvrstiti v zaključne boje. V finalu pa je bila proga precej mehkejša. Ker se je na določenih delih predrla bolj, so se pri vratcih naredile jame, tekmovalna linija je postala krajša ali daljša, posledično pa je bila ena proga rahlo hitrejša. Toda to v boju za zmago ni odločilno, saj v izločilnih bojih vsak deskar odpelje dve vožnji.

Ob spremljanju letošnjih olimpijskih iger v Sočiju mi vedno na plan privrejo lepi spomini. Nastop na tekmovanju, ki je na sporedu vsaka štiri leta, je pač za vse športnike in športnice izjemna izkušnja. Tudi meni je v Salt Lake Cityju leta 2002 in Torinu leta 2006 bilo lepo, pa čeprav nisem posegel po olimpijski kolajni.

Dejan Košir je bil leta 2003 svetovni prvak v deskanju na snegu v paralelnem veleslalomu.