Vlada naj bi interventni zakon za odpravo posledic ledene ujme sprejela danes, torej le nekaj dni po tistem, ko se je led stopil, in veliko prej, preden se bo mogoče prebiti do vseh poškodovanih gozdov in škodo v njih oceniti realno, ne le čez palec. Na najbolj prizadetih območjih je glavnina gozdnih cest namreč še vedno neprehodna, zato človeška noga v tamkajšnje gozdove po ujmi še ni stopila. Tudi gozdarski gojzar ne, a smo včeraj kljub temu dobili podatek, da znaša škoda v gozdovih 194 milijonov evrov, da bo treba na pol milijona hektarjih površin posekati in odstraniti sedem milijonov kubikov lesa, 662 hektarjev gozdov pa zaradi izjemne poškodovanosti spremeniti v goloseke in drevje tam na novo nasaditi.

So te številke realne, prenapihnjene, podcenjene? Dokler dostop v gozdove ne bo mogoč, odgovora na to vprašanje ne bo, a bi ga pri pripravi interventnega zakona vlada najbrž potrebovala, saj bo na tej podlagi predpisala ukrepe in načrtovala proračunski denar za njihovo izvajanje. Zakaj se ji torej z zakonom tako mudi? Najverjetneje zaradi pritiskov opozicije, ki ji očita, češ da se na ujmo odziva prepočasi in da ne pomaga oškodovanim državljanom. Vlada je tako posledično pritisnila na gozdarje, ti pa so čez noč – brez napovedanih posnetkov stanja v gozdovih iz zraka – popisali škodo na drevju. Povečini iz pisarn, saj zaradi neprehodnih gozdnih cest na najbolj prizadetih območjih v gozd še vedno ne morejo. A ne pozabimo, ti isti gozdarji so iz pisarn uradovali tudi pred dvema mesecema, in to pri 15 stopinjah Celzija nad ničlo in pri prehodnih cestah, saj jim je ta ista vlada odščipnila toliko denarja, da niso imeli niti za bencin niti za barvo za označevanje drevja za posek.

Kdor hitro da, dvakrat da, je resda uveljavljeno načelo, ki naj bi bilo vodilni motiv tudi pri nastajanju interventnega zakona, povezanega z ujmami. Toda pogled v preteklost pokaže, da se to načelo v slovenski praksi rado sfiži. Spomnimo se samo interventnih zakonov o suši, ki so jih politiki veselo sprejemali, oškodovancem obljubljali šope denarja, ko se je izkazalo, da evrov ni, pa javno naznanili (Janez Kopač, takratni okoljski minister), da ni nujno, da vlada vsak zakon, ki ga sprejme, tudi dosledno izvaja. Podobno je bilo leta 2004. Po drugem potresu v Posočju sta takratna vlada (Janez Kopač v vlogi okoljskega ministra) in opozicija (Janez Janša, predsednik SDS) v nekaj urah načečkali vsaka svoj posoški zakon, s katerima sta potresnikom velikodušno obljubljali hitro obnovo poškodovanih objektov, polepšane ceste, gospodarski razcvet...

O tem, da vlada po desetih letih še vedno po kapljicah nakazuje denar za popotresno obnovo, da je Posočje medtem doživelo gospodarski in turistični zlom, ne kaže izgubljati besed. Želimo si lahko le, da ne bo podobno jalov izkupiček tudi od interventnega zakona o odpravi posledic ledene ujme, saj se rojeva v enaki naglici in ihti kot mnogi njegovi predhodniki.