Tina sicer ni kakšna premierka, ki bi v daljnih ruskih tropih predstavljala slovensko rešitev za pravičnejši ustroj sveta in globalni mir ali pa, kaj vem, iskala investitorja, ki bi dokapitaliziral iz dneva v dan revnejših slovenskih 99 odstotkov. Ne, Slovenija se je tistega jutra ustavila zato, ker se Tina najhitreje na svetu spušča po hribu, in trepetali smo v vročični želji, da bi ji to še enkrat uspelo dokazati. Potne srage na slovenskih čelih so se zarisale, ker smo se bali, da bi bila naša junakinja lahko za en kolibrijev zamah s krili počasnejša od tujega sovraga. Slovenska zobovja so škripala, ker nas je skrbelo za kakovost snega na tistem hribu in morebitne muhe, ki bi ga obletavale. No, skrbi so bile odveč, ker je bil sneg v redu in Tina najhitrejša. Čustva ljubljenih rojakov so se vzdignila nad običajno vsakodnevno fovšijo in metanje polen pod noge. Ko je vsak izpolnil državljansko dolžnost in prispeval svoj virtualni bravo, smo začutili nekaj podobnega sreči, počutili smo se kot bratje in sestre, ponosni, da smo del slovenske pravljice.

Medtem ko proslave enotnosti in državnosti minevajo v vzdušju ravsanja v osamosvojitvenem blatu, je tako osrednji moment slovenstva in nacionalnega ponosa postalo dekle, ki se najhitreje na svetu spušča po klancu. Na Tino, to vrhunsko športnico in nesporno zmagovalko človeka proti silam narave, je padlo breme, ki si ga v svojih najbolj bizarnih sanjah ni mogla predstavljati. Nekje na poti bildanja stegenskih mišic in švicanja po strminah širnega sveta je postala – simbol slovenske sprave!

Kako se to zgodi, se povsem upravičeno sprašujete. Začelo se je že v tistih davnih časih, ko so predniki levih in desnih, črnih in belih, neonacistov in neofašistov, veganov in krvoločnežev, športnikov in lenuhov še skupaj sedeli okrog ognja, ki jim ga je strela na srečo zakurila ravno tam pred jamo. Nenadoma je nekaj švignilo mimo, nekdo je rekel zajec in nekaj najbolj nadobudnih se je nemudoma pognalo v dir. Množica (razen veganov, ti so nezainteresirano žulili borovnice) je v napetem pričakovanju tulila in cepetala, ujemi zajca, ujemi zajca! »Iiiinnn Koščeni je v vodstvu, ali mu bo uspelo?« je napeto situacijo komentiral Ostrooki za vse tiste s slabšim vidom. »Ne! Približuje se mu Dolga noga, ki že prevzema vodstvo...« Kdor je bil tam, je prisostvoval enemu prvih neposrednih prenosov tekme, kdor je ujel zajca, je bil plemenski junak, oboževan, ker je na mizo postavil dolgouho kalorično bombo.

Iz jam smo se medtem preselili v beton, vsak zdaj sam sedi za svojim plinskim štedilnikom, še vedno pa se tu in tam simbolično spet srečamo pred tistim ognjem, pred tisto jamo, v skupni želji, da nam eden od naših prinese zajca, četudi tokrat v drugačni obliki. To je skupna katarza, kolektivna potešitev krvoločnosti, ki nas zbliža, poveže in za katero smo pripravljeni tudi pošteno plačati. Pravzaprav niti ne gre za Tino, ampak za zmage – brez teh bi Slovenija v svojih poprečnih in podolžnih razklanostih shirala in razpadla. Naj torej v imenu ljubezni do brata in do domovine nekdo zmaga, danes, jutri in vsak dan, pa naj bo to lisička, ris ali magari – Hrvat. (Fak?!)