A homofobija ima v Evropi in Sloveniji razvejano vejevje, njene korenine pa skozi idilo vrta, v katerem Adam in Eva srečno grizljata jabolko (v resnici ne utegneta, ampak pustimo to), izraščajo vse tja do pekla. Lojze Peterle bi zagotovo obsodil in obžaloval napad skinov na nič hudega slutečega geja, za živo glavo pa ne bi podprl evropskega dokumenta, ki poziva države članice, naj okrepijo boj proti homofobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti. Na primer poročila, ki ga je je evropski parlament sprejel 4. februarja, predstavila pa ga je avstrijska poslanka Ulrike Lunaček. Veliki borec za človekove pravice je namreč glasoval proti. Tudi gospod France Cukjati, zdravnik in nekdanji poslanec SDS, najbrž ne bi nikoli javno trdil, da je lepo tepsti geje. Ni pa tako zelo grdo, da ne bi bilo dovoljeno navedb iz poročila nekoliko prikrojiti. Samo toliko, da se omaje kredibilnost avtorjev. Podatki iz raziskave, ki naj bi v poročilu utemeljevali »pretresljivo sovraštvo« do istospolnih, so namreč po mnenju gospoda Cukjatija »čudni«. Da lahko to dokaže, se na debelo »zmoti«.

Takole opravi z raziskavo: po njenih izsledkih naj bi bil v letu 2012 vsak peti gej, lezbijka, transseksualna ali biseksualna oseba napadena; a če bi bilo to res, bi moralo biti v Sloveniji, kjer naj bi živelo od 15.000 do 30.000 lezbijk/gejev vsaj od 4000 do 6000 telesnih napadov. Ergo: gre za povsem »neverodostojne« podatke. Cukjatijeva računica z logiko, kaj šele poštenjem, nima dosti skupnega. Za izhodišče operacije namreč vzame potvorjene premise. Prvič, raziskava nikjer ne pravi, da je bilo 26 odstotkov anketiranih oseb LGBT žrtev telesnega napada. Ne, 26 odstotkov je tistih, ki so jih napadli ali jim grozili. In drugič, ta delež se ne nanaša na vse vprašane, temveč le na tistih 47 odstotkov, kolikor jih je zatrdilo, da so leta 2012 izkusili diskriminacijo ali nadlegovanje. Če torej v Sloveniji, kot domneva Cukjati, živi 30.000 gejev, bi lahko (pogojno) trdili le, da jih je 3666 izkusilo napad ali »zgolj« grožnjo z nasiljem. Ob tem pa je treba imeti v mislih še tretji »spregledani« podatek: da si je namreč le desetina vprašanih diskriminacijo upala prijaviti. X v Cukjatijevi enačbi je torej 366,6 osebe. No ja, če zapreš oči, tudi teh ni več nikjer. Le kakšna gejevska tečnoba še tu in tam hodi naokoli z obvezano glavo…

Cukjatijeva zavajanja, objavljena na spletni strani neprofitnega zavoda, ki se bojda zavzema za kulturo življenja in katerega direktor je glavni tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec, so zgolj kamenček v mozaiku neresnic in sovraštva, ki ga razpihujejo v delu (slovenske) Katoliške cerkve in delu politike. Na že omenjeni strani to počno brez vsakih zadržkov. Za ilustracijo: trdijo, da »aktivisti teorije spola in skrajni aktivisti« (hm, aktivisti in skrajni aktivisti, le kaj se skriva v teh sintagmah…) v poročilu Lunaček med drugim zahtevajo uzakonitev nadomestnega materinstva za homoseksualce. To je dokazljiva neresnica. Drži prav nasprotno: za evropske »aktiviste spola« je nadomestno materinstvo »popredmetenje tako ženskih teles kot otrok ter ogroža telesno nedotakljivost in človekove pravice žensk«. Tako piše v evropskem poročilu o spolnem in reproduktivnem zdravju, ki se v skrbi za pravice diskriminiranih manjšin s poročilom Lunaček v marsičem prekriva, a je bilo decembra lani v parlamentu zavrnjeno. Seveda ne zaradi te določbe, temveč zaradi domnevnega zavzemanja za splav. Domnevnega zato, ker splav »aktivisti spola« dopuščajo, a ga nikakor ne propagirajo. Nasprotno, njihov cilj je splav preprečevati. V nesprejeti resoluciji so se zato med drugim zavzeli za nediskriminatorski dostop do varne in učinkovite kontracepcije ter do široko dostopnih informacij o različnih metodah načrtovanja družine (splav ne sme biti ena od njih!). Predlagali so spolno vzgojo v šolah in opozorili na neenakost in diskriminacijo zaradi oteženega dostopa do splava, v zvezi s tem na razred žensk, ki si lahko privoščijo potovanje v državo, kjer je splav dovoljen, in oni drugi razred žensk, ki morajo splav opraviti skrivaj, s čimer ogrožajo svoje zdravje in življenje. Pragmatična razumnost v boju z zaslepljeno ideološkostjo seveda vedno potegne krajšo.

Predsednik Zveze katoliških družin v nemški škofiji Augsburg Ulrich Hoffman je (po poročanju Družine) v kritiki poročila Lunaček za argument izrabil celo holokavst. »Tako imenovane« homofobije po Hoffmanovem mnenju ni mogoče postaviti na isto raven kaznivega dejanja poleg rasizma in antisemitizma, kajti to bi bil »udarec v obraz ljudi, ki so bili žrtev grozovitega genocida«. Tako torej, žrtve nasilja je treba rangirati na bolj in manj pomembne. Žal ni povedal, koliko je vreden en pretepeni Jud. Tri pretepene geje in štiri posiljene lezbijke? Ali pa mora biti slednjih že za en živinski vagon, da kot žrtve kaj veljajo? Bolj verjetno je seveda, da je nesrečni Hoffman želel povedati nekaj drugega: da homofobije in iz nje izvirajočih kaznivih dejanj ni, ker je preganjati biblijsko »nesnago« dovoljeno in splošno koristno. Kakšna potvorbica tu in tam zato prav zares ne škodi.

Recimo taka, kot se je zgodila predsednici NSi. V intervjuju v Mladini je Novakova povedala, da je zelo zadovoljna z glasovanjem Peterleta o poročilu Lunaček, ker da NSi nima nič proti istospolnim, a da res ne gre, da bi bili ti »celo privilegirani v primerjavi s tistimi, ki zagovarjamo tradicionalno družino«. Ko jo je novinar opozoril, da govori o stvareh, ki jih v resoluciji ni, se je po lisičje izvila: »Resolucija ne, a vse resolucije kažejo v neko smer, v katero se bo spremenila zakonodaja.« Naj bo torej jasno: ni važno, kaj piše v dokumentih, kaj je res in kaj potvorba. Važno je za vsako ceno, tudi ceno trpljenja drugačnih, doseči politični cilj.