Minuli teden je Paul Krugman posredoval rezultate raziskave Andrewa Oswalda in Nattavudh Powdthavee, ki sta ugotovila, da denar ustvarja desničarje. Opazovala sta igralce lota. »Ugotovila sva, da višji kot je dobitek, večja je tendenca, da se bo levičar spremenil v desničarja,« sta zapisala. »Imava tudi dokaze, da zmagovalcem na lotu bolj ugaja prepričanje, da so običajni ljudje deležni zadostnega deleža družbenega bogastva.« Temeljna ugotovitev avtorjev je, da več kot imaš denarja, bolj prav se ti zdi, da ga imaš, drugi pa ga nimajo. Celo če ga imaš po naključju.

Kaj je denimo povprečen Evropejec naredil za to, da živi na enem najbogatejših koščkov sveta? Rodil se je. Recimo, da se je rodil na Malti. To, da se rodite na mini puščavskem otočku dvesto kilometrov od najbližje civilizacije, ni kakšna posebna sreča. A samo dvesto kilometrov je manjkalo, pa bi se rodili v Afriki. Ne glede na to – in ne glede na to, da se je v bližnji preteklosti sto tisoče delovnih migrantov z Malte razselilo po vsem svetu – delajo Maltežani iz ras in kastnih sistemov veliko reč. Na avtobusih, ki jih premetava po ovinkastih zalivih, je povsem običajno, da se beli domačin ne bo usedel poleg črnca. Na poti iz pisarne domov bo raje stal, nato pa bo svojemu belemu sosedu odštel nekaj deset evrov za njegovo ekipo črncev, ki jih je organiziral, da so – na črno – obnovili teraso pred hišo.

Bistvo svetovnega rasnega in kastnega sistema je vprašanje, kdo kaj dela. In pod kakšnimi pogoji.

Če se ne bi rodili na Malti, bi se lahko recimo rodili tudi v Bosni. Ali pa v Sloveniji! Če ste se rodili v Sloveniji, je vprašanje, kako priti do dela, od osamosvojitve naprej temelj vaše eksistence. Če so vas leta 1992 izbrisali, ste se znašli z delom na črno. Če vas niso, ste za druge garali legalno.

Na tem se kotijo desničarski politiki. V Sloveniji (da jih ne bi po nemarnem imenovali), pa tudi v Evropi, v Avstriji, na Nizozemskem, v Franciji ali Veliki Britaniji. Tam »ogroženim« domačinom ponujajo rešitev ljudje, kot so Heinz-Christian Strache, Geert Wilders, Marine Le Pen, Nigel Farage, premožni politiki z desničarskimi nagnjenji. V Švici je njihov pandan podjetni milijarder Christoph Blocher, ki ima desnico za hobi. Legendarni so njegovi referendumski plakati iz leta 2007, na katerih tri bele ovce brcnejo črno ovco s švicarske zastave. Zadnji referendum o omejitvah dela za migrante iz EU je financiral kar s tremi milijoni iz svojega žepa.

Rešitev, ki jo ljudem ponujajo desničarski politiki, je preprosta: tujce brcniti čez mejo. Njihov ekonomski trik pa je v tem, da tujcev v resnici ni mogoče popolnoma izgnati, samo dovolj jih je treba ponižati, da bodo delali, kar se jim bo naložilo, in po možnosti zastonj. V Blocherjevih podjetjih, na primer, dela trideset odstotkov tujcev.

Če to v Evropi zveni anahronistično, velja spremljati izraelski časopis Haaretz. V eni najbolj liberalnih redakcij na svetu, med novinarji, ki bodo – ko pride dan – plesali na grobu Bibija Netanjahuja, ne mine dan, da ne bi objavili kakšne zgodbe o holokavstu. Ne zato, ker bi bili častilci judovske preteklosti, ampak zato, ker so razumeli svoje starše, ko so jim pripovedovali, kaj se zgodi, če sprega kriminalne politike in velikega kapitala v ljudeh najde sužnje. Predvčerajšnjim je Haaretz recimo objavil zemljevide Francije, posejane z 11.400 rdečimi pikami. Vsaka pika je otrok, ki so ga odpeljali v delovno-uničevalno taborišče Auschwitz. Zakaj to objavljajo leta 2014? Ker vedo, da je pomembno, kar je po švicarskem referendumu rekel Herman van Rompuy: »Če ne bo Evrope, bo pa vojna.« Seveda ni pomembno, kdo je to rekel, tudi če je bil predsednik Evrope. Važno je, kaj je rekel. To ve vsak otrok.