Kakor v pravljici se je zdelo včerajšnje jutro na Jesenicah. Zasnežena dolina se je prav nežno prebujala v objemu sončnih žarkov in čakala na nov hokejski čudež – preboj Slovenije v olimpijski četrtfinale. Ker na Jesenicah zaradi bližine severne meje že desetletja gojijo prav posebno rivalstvo z Avstrijci, so zmage v sosedskih obračunih za domačine še posebej sladke. Enako velja za prebivalce na drugi strani Karavank.
Okoli hokejskega svetišča Podmežakla, kjer se zdaj že drugo leto zapored ne ukvarjajo več resno s to igro, so se najbolj zagreti začeli zbirati že uro pred tekmo. Parkirišče z avtomobili je bilo polno, najboljše sedeže za spremljanje televizijskega prenosa v bližnji gostilni, kjer imajo tudi bovling center, pa so zasedli znani hokejski obrazi. Vzdušje je bilo sproščeno in domačijsko, saj se tukaj vsi poznajo med seboj. Nekdanji igralec Jesenic Drago Mlinarec se je usedel k dolgoletnemu hokejskemu delavcu in prijatelju Branetu Jeršinu, oče legendarnega Zvoneta Šuvaka je stal ob točilnem pultu, dober pregled nad dogajanjem si je zagotovil tudi olimpijec iz Sarajeva 1984 Bojan Raspet.
»Čestitam, čestitam! Prav gotovo ste zelo ponosni na svojega sina. Rok igra resnično dobro,« je gospa srednjih let že na vhodu nagovorila nekdanjega hokejskega vratarja in sodnika Klemna Tičarja, ki je bil še dan prej na prizorišču iger v Sočiju. V domovino se je vrnil predčasno, saj ga že danes pričakujejo na delovnem mestu v Šiški v Ljubljani. Kot je bilo razbrati iz njegove pripovedi, bo imel potovanje ob obali Črnega morja v posebnih čislih. »Rusi so se odlično pripravili na igre. Velik poudarek so dali varnosti, saj te pregledujejo na vsakem koraku. Na železniški postaji se človek počuti kot na letališču. Podobno je tudi pri vstopu v olimpijski park, kjer dan mine izjemno hitro, saj se veliko dogaja. Slovenci se v Sočiju počutimo kot doma, saj so Rusi zelo gostoljubni in navijajo za naše športnike, predvsem hokejiste. Očitno smo jim prirasli k srcu, morda smo jim simpatični zaradi majhnosti in uspešnosti,« je pogovor začel oče enega od naših najboljših hokejistov Roka Tičarja.
Pred obračunom z Avstrijo je bil miren. »Smo boljši, zdaj morajo fantje to le še potrditi na ledu,« je rekel. Ko si je prvo priložnost priigral njegov sin in zgrešil, je vzdihnil in zacepetal z nogo. Ob zadetkih Kopitarja in Urbasa mu je odleglo. Zaploskal je, Slovenija pa je bila že po dvanajstih minutah na pragu raja. »Boljši in močnejši smo. To je že četrtfinale! Bravo, fantje,« je vzkliknil, natakarica pa je ravno zagrabila za poln pladenj borovničevega žganja in ga ponudila dobro razpoloženim gostom. Gospa izza sosednje mize je ravno ugotavljala, da reprezentanco sestavlja večina hokejistov iz Podmežakle, in se zamislila nad žalostno podobo hokeja v mestu. »Kar omenite moje besede v časopisu. Tukaj potrebujemo hokej, da bomo tudi čez nekaj let lahko spremljali Slovence na olimpijskih igrah,« nas je ogovorila. Klemen Tičar je prikimal. Spomnil se je, koliko otrok je bilo včasih pred bloki na znameniti Titovi ulici, kjer so odraščali številni uspešni hokejisti. Med njimi je bil tudi njegov sin.
»Na Plavžu je bilo veselo, ko smo dvorišče polili z vodo, da je zmrznila. Fantje so se toliko časa podili za ploščkom, da smo jih morali priganjati domov. Roka sem večkrat peljal tudi v Mojstrano na odprto drsališče,« je rekel. Poletnega dopusta na morju več let ni poznal, ker je sina vozil na kampe na Švedsko in Češko, ki slovita kot priznani hokejski deželi. »Športni razvoj je zelo pomemben pri gradnji kariere. Z Rokom sva hodila vsepovsod, ogromno sva videla. Pravilno je, da mladi okusijo tuje okolje in se spoznajo z globalno konkurenco. Treningi na domačem ledu enostavno niso dovolj, pri tem pa je podpora staršev odločilnega pomena,« je povedal izkušnjo. S sinom sta vedno živela za šport. Ko je beseda nanesla na hokej, je znal biti strog oče. Vedno je povedal, kar si misli, in nikdar ovinkaril. »Morda sem kdaj izbral napačne besede, a sem vedno povedal bistvo. Ko je treba kaj pohvaliti, rade volje pohvalim, hkrati pa drži, da pri kritikah ne varčujem. Ko sem mu govoril, da ne drsa dovolj, da se ne vrača v obrambo ali ne pokriva tekmeca dovolj čvrsto, je znal biti hud name, vendar sem prepričan, da je človek bogatejši, če zna sprejeti kritiko. Rok me še dandanes zbode, da preveč pametujem. V šali mi reče kar selektor,« je dejal.
Čas med pogovorom je minil tako hitro, kot so slovenski hokejisti z olimpijskega turnirja v Sočiju izločili Avstrijce. Ob zadetku branilca Kovačeviča za 3:0 se je Tičarju pridušalo, da bodo severni sosedi ob tako odlični igri Slovencev dobili porcijo. Ni se zmotil. »Vidi se, da je ta generacija resnično zelo povezana med seboj. Reprezentanti, ki si kruh služijo v tujini, so razred zase. Sploh Anže Kopitar. On je gospod hokeja. Čeprav ni kapetan, je v garderobi kot duhovni vodja,« je pripomnil. Bolj ga skrbi, kaj se bo zgodilo z igralci, ki trkajo na vrata članske reprezentance. »Pri nas je za hokejiste dobro poskrbljeno v nižjih selekcijah. Ustavi se v ključnem obdobju med 17. in 20. letom, zato je edini način, da gredo fantje v tujino. A ne smejo zbežati za vsako ceno. Problem je tudi v tem, da igralcem usodo krojijo različni agentje,« je ocenil.
Med petdnevnim bivanjem v Sočiju je svojega sina presenetil z večjim transparentom, ki so mu ga ob zamisli velikega hokejskega zanesenjaka Jožeta Anderleta naredili v naselju blizu Jesenic. Ko je odhajal s prizorišča, ga je predal sinu, da bo imel spomin na olimpijski nastop, ki se že po štirih odigranih tekmah zdi kot iz najlepših sanj. Bodo sanje trajale tudi po današnjem četrtfinalu s svetovnimi prvaki Švedi? »Uspeh je že zdaj vrhunski. Pomembno je, da se fantje spočijejo. Zagotovo se bodo hoteli dokazati tudi proti tako eminentnemu nasprotniku. Ni razloga, da bi se Švedov bali. Fantje, srečno!« je Klemen Tičar ob koncu pogovora poslal sporočilo hokejistom v Soči.
