Edini napol profesionalni klub Olimpija je precej bližje stečaju kot preživetju, vsi drugi pa delujejo na amaterski bazi. Tako, kot je evropsko prvenstvo v košarki povečalo vpis otrok v košarkarske šole, se mora zgoditi tudi s hokejem po olimpijskem dosežku. Da bo zagotovljena kontinuiteta produkcije igralcev, je treba dvigniti organiziranost in konkurenčnost klubov v mednarodni areni. Skrivnost uspeha v Sočiju je v tem, da večina reprezentantov z izjemo Mušiča in Verliča igra v tujih klubih. Od tega kar sedem v nemški ligi, po kakovosti sedmem ligaškem tekmovanju v Evropi, ki je glede na karakterne značilnosti pisana na kožo Slovencem.

Slovenski hokej se ne more zanašati na to, da bodo največji talenti pri petnajstih letih odhajali v tujino in jih bodo tam izbrusili v ase, ki bodo zapolnjevali reprezentančno slačilnico. Z vsemi razpoložljivimi silami je treba poskrbeti, da bosta Olimpija in Jesenice znova produkcijska centra, ker se bodo le na takšen način v največjih domačih hokejskih svetiščih igrale tekme v konkurenčni ligi ob velikem zanimanju gledalcev. Če imajo slovenski klubski funkcionarji vizijo, znanje in predrznost, bodo hokejsko evforijo izkoristili za nabor sponzorjev in s tem začeli graditi konkurenčno moštvo na Jesenicah. Le na takšen način se bodo zanje morda znova odprla vrata v ligo EBEL, potem ko so lani zapravili veliko priložnost. Brez derbijev med Olimpijo in Jesenicami bo olimpijska pravljica v Sočiju za večno ostala lep spomin za nostalgike.