Desetine sodobnih slovenskih pesnikov in pisateljev so bile v zadnjih desetletjih tudi s pomočjo davkoplačevalcev prevedene v angleški jezik. Prevode so večinoma izdale manjše neodvisne založbe, o dostopnosti teh naslovov na prodajnih mestih pa je seveda mogoče le ugibati. Z vso naivnostjo, kar je premorem, se odločim, da se o dostopnosti prepričam kar »peš« – kot potencialni kupec. Kje drugje kot v knjigarnah alfa mesta, kakršno je London, je pomembneje, da lahko angleški bralec brez večjih naporov naleti na kakšnega odličnega Draga Jančarja ali Miho Mazzinija v najboljši formi?
Zveneča imena na preizkušnji
Poizvedujem z manjšim seznamom avtorjev, za katere verjamem, da jih bom po kriteriju števila prevodov in pomembnosti našla najverjetneje, in skorajda ponosna na zveneča imena: Jančar, Mazzini, Pahor, Flisar, Šalamun... Vpogled v realnost se začne v naključno izbrani enoti knjigarne Waterstones na ulici, kjer historično domujejo številni nacionalni mediji, Fleet Street. Povpraševanje pri dobro obveščenem in zainteresiranem knjigarnarju obrodi prvi sad, žal še ne povsem zrel: »Računalnik pravi, da ima naša največja enota enega od Jančarjevih romanov, zato predlagam, da tudi druge iščete tam, naša enota nima nobenega. Vzhodnoevropske avtorje veliko izdaja Dalkey Archive in v največji enoti boste našli posebno polico z njihovimi izdajami.«
Moja naslednja postaja je Foyles, ki je nekoč slovel po svojem konfuznem slogu: knjige so po policah sortirali po založbah, danes pa njegov sicer vedri in v knjige očitno zaljubljeni knjigarnar vljudno razloži, da ne pozna niti omenjenih avtorjev niti založb, ki bi jih utegnile izdajati. Za bolj uporabnega se izkaže mladeničev računalnik, ki razkrije, da so pred časom imeli Jančarja, a ga trenutno nimajo na zalogi, in da bom našla Mazzinija in Pahorja. In res. Nekaj trenutkov kasneje Nemško loterijo in Nekropolo zadovoljno fotografiram. Seveda moram knjigi prej povleči iz vrste in ju premakniti na del police, ki je bolje osvetljen. Ki ni »obskuren«. Bisere slovenske literature pod luč!
Popularizacija kljukice na Z
Kmalu ugotovim, da so majhne in srednje, standardno velike knjigarne kar zadeva »eksotične« literature (priljubljena alternativa »obskurnemu«) pravo razočaranje. V eni od njih me hitijo prepričevati, da knjig nimajo razvrščenih po državah, Jančarja in druščino pa jim vsem brez izjeme pomagam črkovati: »Kljukica? Tako kot pri Zizku?« – »Tako kot pri Zizku.« Zmaga vsaj na področju knjigotrštva ne gre najbolj drznim, pač pa najbolje kapitaliziranim – verigi Waterstones. V enem od bolj odmaknjenih kotov njene največje knjigarne je res polica ameriške založbe Dalkey Archive, ki se specializira za izdajanje različnih manj znanih literatur. Najdemo prvega Jančarja (Galjot) in lanskoletno izdajo Florjana Lipuša. Slovenska literatura v vsem svojem sijaju? Naj bo.
Po pričakovanju je prvo slovensko avtorsko ime Slavoj Žižek. Knjigarne, tudi manjše in specializirane (socialistična, denimo), mu odmerjajo police, vlečejo ga na razstavne panele in postavljajo ob velikane. Njegovo zadnjo, tanko in berljivo Dogodek (Event), zagledam na blagajni Waterstonesa. Ponujajo jo kot eno od »hitric«, skupaj z Orwellovimi priložnostnimi zapisi in drugimi knjižicami, ki jim po aktualnosti, tankosti in pretanjenosti pripisujejo potencial impulzivnega knjižnega nakupa med poravnavanjem računa.
Razlika v besedi »obskurno«
Edino podobnost med britanskimi in slovenskimi knjigarnami predstavljajo ustrežljivi knjigarnarji. Je pa prav tod tudi ključna razlika. Slovenski knjigarnar bo pohvalil vaš literarni okus, ko vam bo z vrhnje police bezal obskurno delo obskurnega litvanskega, iranskega ali čilskega avtorja, ter vam priporočil še tistega »izvrstnega« Islandca in »nenadkriljivega« Malijca, londonski knjigarnar je nad vašo kulturno izbirčnostjo, ko ga sprašujete po srednjeevropskih avtorjih, vidno neimpresioniran. Mi bi rekli, da je slovenski knjigarnar bolje informiran, vedno na samoironično referiranje pripravljeni Britanci bi rekli, da je slovenski knjigarnar enostavno snob.
Slovenec lahko misli še kako slabo, ko literarnim delom in drugim izdelkom čiste ustvarjalnosti nalepi oznako »obskurno«. Lov za slovenskimi avtorji po Londonu dokazuje, da Britanci z besedo »obskurno« ne mislijo nič slabega. Ko britanski prodajalec reče, da najdete bolj obskurne naslove na najbolj obskurnem oddelku, ni nobene potrebe, da vam je ob obskurni poizvedbi nerodno ali da hitite pojasnjevati obskurne razlike med Slovenijo in Slovaško. Britanci oznako uporabljajo nevtralno, britanski knjigarnar pa z vso resnostjo in objektivnostjo ter brez najmanjšega znaka posmeha ali neresnosti. In prav vsi vedo, kje je polica z obskurnimi naslovi. Vedo slovenski knjigarnarji, kje so naše police z obskurno literaturo?
Izkupiček londonske preverbe pa je naslednji: stotine kilometrov knjižnih polic v mestu, našli pa smo nepreštevno količino Žižkov, dva Mazzinija, enega Pahorja, enega Jančarja, enega Lipuša, v specializiranih humanističnih knjigarnah še dve Alenki Zupančič in enega Žigo Vodovnika. Ni slabo. Za neko obskurno literaturo.
