Slovenija ima drug problem. Njena zimska olimpijska tradicija je trdna, čeprav bera medalj od prve v Sarajevu do sedanje prve zlate ni bila niti bogata niti konstantna. Ni pa tako trden olimpijski duh, ki iz nacionalne evforije pada v nacionalno depresijo, predvsem pa je deležen vseh travm, ki v danem trenutku tarejo nacijo in s samim športom in športniki nimajo prave zveze. Albertville, prve OI samostojne Slovenije, je bil bolj v znamenju politične promocije mlade države in nekaterih njenih novopečenih veljakov z ministrom za informiranje Jelkom Kacinom na čelu in v vladi, ki se je pospešeno razpadala. Franci Petek z upi na prvo neodvisno medaljo je bil postranska figura, predsednik slovenskega olimpijskega komiteja Janez Kocjančič pa po igrah zadovoljen nad »veliko uveljavitvijo samostojne in neodvisne Slovenije v svetu«, ob kateri pa, »žal, nismo dobili kolajne«, s čimer »javnost seveda ni bila zadovoljna«. Ta javnost je bila potolažena v Lillehammerju, da bi bila znova razočarana v Naganu in Torinu in eksplodirala od navdušenja še pred sklepno zaveso v Sočiju, ko smo se Slovenci že okitili z doslej največjo bero medalj.

Ne, ni pomota. Medalje so slovenske, tako kot prva olimpijska hokejska zmaga risov. To je vidno v vseh poročilih, v sijočih obrazih politikov s predsednikom države na čelu. Ta se je odšel sončit v sij sočijskih medalj v koži naših risov po tistem, ko se je z elegantnim izgovorom na žledno ujmo izognil politično občutljivemu odprtju »Putinovega festivala« (in še ne ovekovečenim športnikom), hkrati pa pozabil, da je vrhovni poveljnik tistih, ki bi jih moral ob naravni nesreči aktivirati. Ne čudi, da narod, ki izvoli takšnega predsednika, reagira tako kot zdaj, ko si za uspehe, ki so jih Tina, Teja, Vesna in Peter izborili z lastnim trudom in marsikaterim družbenim in društvenim polenom pod noge, deli zasluge in odpira šampanjce. »Vidite, da zmoremo,« vzklika ta narod in pada v ekstazo, ko kakšen tuj medij spiše zgodbo o velikem (športnem) uspehu (številčno) malega naroda. In je nenadoma pozabljeno vse, česar Slovenci ne zmoremo, ker nočemo sodelovati, kaj šele zmagovati.

Pomen sodelovanja in ne zmagovanja je Pierre de Coubertin položil na srce športnikom in ne tistim, ki se dandanes z njimi identificirajo iz udobnih naslanjačev. Za življenje je dejal, da ni namenjeno uživanju v zmagoslavju, marveč stremljenju k boljšemu, za bistveno pa ni štel prisvajanja, ampak pošteno priborjeno stvar. Širjenje teh načel gradi močno, smelo ter predvsem tankovestno in plemenito človeštvo, je sporočil nam, ki uživamo v dosežkih športnikov, a brez prisvajanja zaslug, ki jih nimamo niti kot posamezniki in še manj kot nacija. Od te imajo športniki vse bolj samo zastavo in himno, tako kot Hohenlohe, za nameček pa zavist, ki smo jo že zaslutili ob omenjanju nagrad za kolajne.