Nekaj zelo simpatične ironije je bilo v odločitvi Kinodvora, da na dan zaljubljencev, na ta skomercializirani praznik srčkov iz najbolj sladkobne čokolade, naredi dobeseden korak, namreč k erotiki in pornografiji. In samega sebe za en dan znova poimenuje s svojim izvornim imenom Kino Sloga, v katerem so daljnega leta 1966 prikazali prvo, dansko erotično komedijo z zgovornim naslovom Kozel v raju. V Slogi, tem fenomenu jugoslovanskih časov, so takrat složno sedeli predstavniki vseh narodov, obožujoč tisto slogo na platnu, ki ne zakuha vojn. (Ni čudno, da so Slogo leta 1992 zaprli, po obnovi pa namenili kriminalu in akciji.)

Valentinovski Retrosex se je zato začel prav s kratkim dokumentarcem o Slogi, ki ga je leta 1983 posnel Boštjan Korbar in ga poimenoval V Slogi je moč. V njem je videti (večinoma) čakajoče moške v foajeju, v nekakšnem kolodvorskem vzdušju: ljudje so resni, napeti, intenzivno kadijo, kot da so majčkeno zaskrbljeni, kot bi bili v čakalnici za izdiranje zob, ne pa v pričakovanju nečesa dražljivega.

Spolnost kot kulturni fenomen

Kakšna razlika s prešernim vzdušjem, ki je v kinu vladalo v petek! Skupine mladih žensk, resni pari, vse se je smejalo, se pozdravljalo. Petkov »Sloga« kino je bil, potem ko je že desetletja na internetu in televiziji dostopno prav vse iz sveta pornografije (in hvalevredno je, da je k temu svoje prispevala tudi naša Cerkev s T2), čisti retro dogodek, hec.

Tudi razočaranje. Fantje, ki sedijo za mano, po koncu Nemoralnih zgodb (1974) poljskega režiserja Waleriana Borowczyka jezno pihajo: »K'r neki, no!« Seveda, vajeni velikih planov organov in njihove v neskončnost ponavljajoče se mehanike se lahko ob teh zgodbah le dolgočasijo. Ker gre pač za zgodbe, in to take v najboljši tradiciji De Sada, ne v smislu seksualnih tehnik, ampak v smislu spolnosti kot kulturnega fenomena, kot rituala, skozi katerega se zarisujejo družbena razmerja moči. Že prva zgodba Plima je tak ritual: mladenič odpelje najstnico na plažo, da bi jo vpeljal v svet spolnosti kot starejši, kot predstavnik spola in razreda, ki se je vsega naučil pri prostitutkah in zdaj ta patriarhalni vzorec prenaša na devico-služabnico. Ob tem nenehno govori, pojasnjuje, kaj počne – ta francoska obsedenost z jezikom, ki osmišlja početje, ki je večji užitek od telesnega. V izvrstno posneti krajini, kjer je plimovanje naivna metafora moškega orgazma, se na komičen način srečujeta nekakšen erotični panteizem in snobizem mladega fičfiriča, medtem ko »Justine« tudi tokrat, tristo let kasneje, le pohlevno uboga…

Da gre za ritualiziranost in pomen prepovedi in transgresije v seksualnosti, kažejo tudi druge zgodbe, od tiste, v kateri je dekle kaznovano zaradi spogledovanja, zaprto v sobi, prepuščeno sami sebi (s pogrizeno kumarico kot komično aluzijo na fantazmatski strah pred vagino, ki grize), do tiste o krvoločni grofici, ki jo igra Paloma Picasso in ki po vaseh pobira dekleta, da bi se okopala v njihovi krvi, do one o obredni incestuozni ljubezni Lukrecije Borgie z bratom in očetom, papežem Aleksandrom VI.

Erotika je bila pred zvokom

Če je šlo pri Borowczyku tako rekoč za politična razmerja in sta eksplicitno seksualnost zamenjali estetika in simbolika, pa je v Enajsti predstavi šlo »zares«. Čeprav je bilo zelo hecno. Prvi v vrsti teh črno-belih, mestoma amaterskih anonimnih filmčkov iz prve polovice prejšnjega stoletja namreč prikazuje služkinji, ki prideta na dvorišče s čebrom vode, se začneta slačiti in si prati oblačila, dokler povsem goli ne obesita žehte na vrvico, ob prihodu nekega moškega pa sramežljivo pobegneta v hišo… Ali pa tisti, ko učiteljica na robu gozda tepe po ritah hihitajoče se učenke… Kot kakšne Kmetske slike

Ko so nastopili pravi pornografski elementi, en tak vesel libertinski seks, ki mu ni tabu nobena kombinacija, pa se je bilo treba za smeh poleg naivnih »zapletov«, negibnih ljubimk in »echte« prizorišč (za šankom, pri vrtni mizi gostišča pri Zlati riti, ob meniju hitri zajec ali nekaj takega) zahvaliti predvsem muziki v živo, za katero sta poskrbela Marko Brdnik na akordeonu in Marko Lasič na tolkalih. Izvrstno sta sopihala, vse hitreje in hitreje za dogajanjem…