Nič manj ne bode v oči, kaj in kdo pri organizirani javni manifestaciji glasbenega nezadovoljstva, zlitega na papir, manjka. V spisih ni primerjalnih zgledov dobrih praks iz domačih logov, bodisi iz sfere utečene glasbene in koncertne produkcije bodisi medijskega posredovanja glasbe, ni omembe solidnih uredniških politik prgišča nekomercialnih medijev, spodobne ravni samoorganiziranosti in pobud iznajdljivih akterjev na nekaterih glasbenih scenah ter njihovih povezovanj v širša mednarodna in regionalna glasbena omrežja, na katerih bi bilo mogoče graditi, navsezadnje ni bolj tehtne celostne ocene javne kulturne politike na področju glasbe, od vladne do občinskih. Muzikanti so pričarali en sam vesoljni glasbeni potop.
Nastal je vtis, da so zaporedne žrtve velike zarote, najprej največje (angloameriške) globalne, zatem tiste na državni ravni, saj je država klecnila pred agenti globalnega glasbenega in medijskega kapitala, na koncu še lokalne, saj so žrtve spletk lokalnih privatističnih klik. Iz spisov veje določena naivnost glasbenikov, ki so zvečine samostojni, z različno dolgimi in intenzivnimi poklicnimi glasbenimi potmi, obenem pa izražena »skrb zase«, ko je v danem stanju jasno, da je del te srenje, ki je vrsto let dokaj lagodno krmarila v domačem lokalnem poslu z glasbo, resnično občutil, da so se ji začela izmikati varna tla pod nogami, ki dejansko pomenijo padec življenjskega standarda »glasbenika iz srednjega razreda« in zmanjšani obseg možnosti za zaslužek z glasbo doma.
Gradivo o pregledu stanja na kulturnem trgu v Republiki Sloveniji obsega izpovedi glasbenih ustvarjalcev (od Petra Lovšina, Milka Lazarja in Vlada Kreslina do Dejana Lapanje in Severe Gjurin), trinajst sistemskih peticij, ki sta jih državnim organom julija 2013 v imenu 2037 podpisanih glasbenih ustvarjalcev predložila Slovenska unija glasbenih ustvarjalcev (zanjo predsednik Gal Gjurin) in Glasbeni forum (zanj Domen Gracej) ter spis o trgu pravic glasbenih ustvarjalcev v Sloveniji.
Nobeno presenečenje ni, da se velik del peticij in predlogov dotika »predvajanja posnete glasbe« in izplena iz nje, se pravi problematike avtorskih in sorodnih pravic ter medijev. Tam se dogaja otipljiva ekonomija domače glasbe. V besedilih so stare ideje in novi predlogi zakonodajalcu in vladi. Med ocenami združenj glasbenikov izstopa priznanje, da glasbeni trg v Sloveniji je. Če upoštevamo njihove ocene, je samo slovenski »trg glasbenih pravic« v tem trenutku težak 2,66 milijona evrov, glasbeniki pa menijo, da so zaradi neustrezne zakonodaje, plačilne nediscipline, založniških lobijev in političnih pritiskov velikih uporabnikov avtorskih del prikrajšani za dodatnih 4,3 milijona evrov na leto. Njihov cilj je retorično mamljiv: ustvariti samostojni trg glasbe, ki ni odvisen od državnega proračuna (subvencij, podpore kulturnim programom). Tu dodajam, da sem naklonjen temu, da bi v okviru glasbeniške kolektivne organizacije, kot je Sazas, deloval poseben sklad za promocijo in spodbujanje glasbe, ki ga je predvidel prvotni zakon o avtorski pravici. Nekaj evropskih zgledov vleče.
Drugi večji sklop problemov zadeva kulturno politiko na področju glasbe. Izstopa alarmantna ocena, da se krči »koncertna scena«. Glasbeniki bi radi igrali, a nimajo kje. S tem je deloma povezano zavedanje kolikor toliko ambicioznejšega glasbenika, da je Slovenija vendarle premajhna. Tisti, ki so že po glasbenem izrazu univerzalnejši od domačije, se zavzemajo za večjo sistemsko podporo slovenskega glasbenega izvoza, nad katerim bi imeli nadzor glasbeniki sami. Ena izmed zamisli je ustanovitev centra za sodobno slovensko glasbo, ki bi deloval kot širša platforma (s snemalnimi studii, s funkcijo agencije, ki bi skrbela za koncertno izmenjavo, in tako dalje). Pravzaprav gre za hitro izvedljive stvari (in precej stare zamisli), če bi obstajala politična volja, tudi na ministrstvu za kulturo. Marsikaj od izrečenih želja na nekaterih glasbenih področjih že dobro deluje.
Do tu je vse lepo in prav. Že dejstvo o sindikalnem »sestavljanju« glasbenih delavcev na trgu, ki se občasno vidijo onkraj ločnic amaterski/profesionalni glasbeniki, ponudniki glasbenih storitev/glasbeni umetniki ali pa jih vsaj deloma problematizirajo, je na videz simpatično in družbeno nujno. Toda zraven se postavlja nekaj zoprnih vprašanj, ki jih združeni glasbeniki v svojih mukah za reševanje glasbe (in sebe) v tej državi zamolčijo. V spisih ni pretirane želje po tem, da bi recimo svojo kolektivno organizacijo (Sazas in deloma izvajalsko polovico zavoda IPF) dokončno demokratilčno odprli javnosti in vanjo kot enakovredne člane sprejeli vse glasbenike, ki so zaradi različnih razlogov izvrženi iz sistema odločanja in poplačilnih shem, četudi ti redno koncertirajo (celo več kot podpisani glasbeniki), snemajo, nastopajo v medijih. Grobi izračun pokaže, da bi z nekaj socialnimi korekturami iz sedanje delitve prihodka na »trgu avtorskih pravic« lahko po nekaj sto evrov na mesec prejelo več sto glasbenikov in glasbenic, pa ne bi bil ponos »zvezd« čisto nič prizadet. Ali pač. Od glasbenikov nismo slišali niti glasu za skrajšanje trajanja avtorske in sorodnih pravic, ki ga na globalni ravni izkorišča tista industrija, ki temelji na lastninjenju in rentništvu avtorskih pravic s tem, da jih podaljšuje. Svarila pred vdorom velekapitala, ki da bo pogubil domačo glasbo, so v tej točki retorični trik. Lahko bi vsaj prisluhnili kritikom sedanjega režima avtorske pravice, ki že leta opozarjajo na čedalje večje prilaščanje skupne glasbene dediščine, ki zavira točno tisto, kar je bil eden namenov institucije avtorske pravice – spodbujanje avtorskega dela z mehanizmi ekonomske podpore glasbenikom.
Dokler tu ne bo prišlo do zasuka v domačih glasbenih glavah, lahko veliko borbo za domačo glasbo jemljemo z velikimi zadržki. Tudi zato, ker spisi kar naprej reproducirajo kategorije iz avtorskopravnega žargona 19. stoletja in sredine 20. stoletja, ki razlikujejo med glasbeniki (avtorji) in izvajalci, sama glasbena praksa pa je to okorelost že zdavnaj presegla, tudi med podpisniki.
Ministrstvo za kulturo je neki center s podporo uglednega glasbenega društva (slovenskih skladateljev), ki bi lahko odigral vlogo predlaganega glasbenega centra, že ustanovilo, zanj prilagodilo javne razpise in je še zmerom prejemnik programskih sredstev. To je SIGIC. Prosto po temeljih marksizma bratov Marx: »Če imaš težave, potem si omisli institucijo. Potem ne boš imel nič manj težav, a imel boš vsaj institucijo.«
In za konec. Imamo tudi prodorne, neodvisne domače glasbene scene in novatorske glasbenike, ki ves čas delujejo zunaj teh okvirov in se z manj podpore znajdejo v mednarodnem prostoru z muziko, ki tudi kaj tvega in jo ravno zato prepoznavajo. S parafrazo znane izjave Raymonda Williamsa – glasba je navadna, s tem je treba začeti.
