A naj ne bo pomote. Ne zanima me kot Tina Komel, ne zanima me, ali je bilo njeno delo kvalitetno, ne zanima me, ali je sposobna, ne zanima me, kateri od njenih zastavljenih ciljev so ostali neuresničeni, in ne bi mi moglo biti bolj vseeno, kako se počuti zdaj, ko je postala žrtev političnega kupčkanja in ko ji v zameno za neuresničene cilje ne bo uspelo iztržiti kakšnega novega cilja – denimo (če verjamemo nedemantirani novinarski raci), da bi postala veleposlanica v Rimu. Torej, Tina Komel me ne zanima kot Tina Komel, temveč kot to, kar v političnem smislu realno tudi je – kot iks ipsilon, ki je postal politični faktor.

Na prvi pogled so stvari videti kristalno jasne. Tisto, kar iks ipsilona povzdigne v politični faktor, je njegova pozicija »kmeta na šahovnici«, je njegova vloga v spopadu velikih, je dejstvo, da v političnem kupčkanju ni drugega kot kupček. In kdor je spremljal konkretni primer, bo natanko vedel, da je Tina Komel »Jankovićev kader«, kot takšna pa lahko v primeru, da se vrne v državni zbor, postane (uh, še ena oguljena fraza) »jeziček na tehtnici« v poslanski skupini Pozitivne Slovenije – prav v tej grožnji pa se skriva tudi kanček njene realne moči, torej moči, da si vendarle še pravi čas priigra kakšno bolj trajno in bolj svetovljansko službico.

A ta klasična realpolitična razlaga je na drugi ravni vendarle prekratka. Ta dvonivojska struktura z velikimi igralci na eni ter kmeti na šahovnici na drugi strani namreč potihoma predpostavlja, da so koordinate spopada jasne, da ne le vrhovna antagonista, temveč tudi njuni najbližji sodelavci natančno vedo, čigavi so in kakšen je njihov končni cilj. V tem smislu je konflikt sicer pritajen in posreden, a vendarle že v polni meri obstoječ in le za zdaj še ne razrešen – pri čemer je, enostavno rečeno, naloga iks ipsilonov v tem, da s svojo golo kvantiteto izid obrnejo v prid prvega ali drugega.

Pa vendar, če bi bile stvari resnično takšne in bi bil spopad med Alenko Bratušek in Zoranom Jankovićem edini problem Pozitivne Slovenije, ali drugače, če bi bil problem Pozitivne Slovenije že polno obstoječi konflikt dveh jasnih pozicij, ki tekmujeta za prevlado, bi si lahko oddahnili. A kot pričajo besede Maše Kociper, ko je komentirala usodo Matjaža Zanoškarja, še enega čudno pomembnega iks ipsilona, je situacija še mnogo bolj žalostna:

»Težko rečem, kakšna bo odločitev v stranki, so pa zadeve verjetno bolj zapletene, kot jih na prvi pogled lahko vidimo. Gospod Zanoškar je imel do tega odkritja brezmadežno politično kariero. Bil je izjemno priljubljen, vedno zmagal v prvem krogu županskih volitev. Izjemno priljubljen je kot poslanec, vedno deluje v smeri kompromisa, vedno pomirja, izjemno dobro zastopa področje (...). Za človeka, ki je bil toliko let v politiki, se je verjetno zelo boleče posloviti... Skratka, to so človeške usode, tudi dejanski problemi, kaj to pomeni za stranko, za število poslancev... Še en neodvisni poslanec, če pač poslanec noče zapustiti parlamenta... Kompleksni problemi, ki jih je treba celovito pogledati in se potem odločiti.«

Če bi bila Maša Kociper politična komentatorka, bi ji sicer težko pripisali kakšno posebno globokoumnost, a nazadnje bi ji morali priznati, da v principu pravilno razume problem nenačelne in pragmatično orientirane stranke, ki se noče odreči poslancu, ki bržkone ni priljubljen le med lokalnimi volilci, temveč zna po isti lokalni liniji to ali ono urediti tudi z veljaki drugih strank. Ugotovitve so v principu prave – a ker jih izreka ena najbolj izpostavljenih poslank prav te stranke, se analitični uvid preobrne v svoje nasprotje. Namesto rešitve je tu problem in namesto pojasnila je tu zgolj zmeda.

A na drugi strani nam prav ta bizarna iskrenost, v kateri nam Maša Kociper prostodušno servira privatno psihologijo stranke, ki ji pripada, bolj precizno kot vsaka politična analiza demonstrira dejansko stanje. Tovrstne patetične javne izpovedi, s katerimi se stranka obrača k ljudstvu ter ga naproša, naj jo v tej težki dilemi razume, niso maska, ki prikriva dejansko stanje v ozadju, temveč so same že del dejanskega stanja – v tem smislu pa ne prekrivajo realnega konflikta dveh pozicij, temveč s poudarjanjem neskončne kompleksnosti opravičujejo prav njegovo odsotnost, nezmožnost kakršne koli odločitve, pa čeprav gre – kot v primeru Zanoškar – za odločitev, ki bi morala biti samoumevna.

In če kaj, problem te stranke niso ti nenavadno relevantni iks ipsiloni, ki dajejo vtis, da gre v stranki za prikrit, a vendarle odprt spopad, temveč iluzija, da bo problem razrešen, ko bo kupček na eni strani večji kot kupček na drugi. Problem so tisti navadni in v parlamentu jasno izpostavljeni iks ipsiloni, ki situacijo vzdržujejo in se ne znajo odločiti, komu in čemu pripadajo, in se globoko v srcu ne znajo odlepiti od vrhovnega iks ipsilona. In ne nazadnje, problem je tudi tisti iks ipsilon, ki stranko uradno vodi in je prepričan, da vodi stranko, ki obstaja. Ta stranka obstaja samo na papirju – resnično jo lahko vzpostavi samo jasno artikuliran javni konflikt med iks ipsiloni, konflikt, v katerem si bodo nekateri morda prislužili kakšno drugo ime. In še enkrat, ta konflikt se ne bo razrešil kvantitativno, nihče, ne Tina Komel in ne Matjaž Zanoškar, ne bo jeziček na tehtnici. Ker tehtnice sploh ni.