Seveda je mogoče, da izbrani dodatki niso imeli namena, ki jim ga pripisujem. Toda glasbena prepletenost Čehov in Slovencev je vendarle zgodovinsko dejstvo, zato bi se spodobilo, da bi v koncertnem listu objavljeni zapis o gostih vsaj za korakec prestopil večno shemo copy-pastovskega naštevanja. V programskih publikacijah Cankarjevega doma do danes še ni bilo mogoče opaziti zavedanja, da prireditelj obstaja v nekem lokalnem in globalnem prostoru, v zdajšnjem in minulem času. Kaže, da naš kulturni hram ne premore spomina na lastno, slovensko in mednarodno preteklost: ne izpisuje kontekstualnih pomenljivosti, s tem pa tudi ne svoje podobe, »ne spominja se«, ali je nekdo že nastopil na njegovem odru, kaj šele kje drugje v mestu; podatek, da sta zgodovinski zgodbi gostujoče filharmonije in slovenskega filharmoničnega ansambla povezani z isto svetovno dirigentsko osebnostjo (Václav Talich), je zanj očitno nepomembnost iz sosednjega vesolja/vrtička. In vendar ravno poučena skupna poslušalska pripravljenost dviguje kakovost v zaznavanju dogodka oziroma odkrivanju njegovih možnih simbolnih nabojev.

Sleherni koncert populistične programske naravnanosti se sicer tudi sam umešča na krhek rob – med ponavljanje znanega in morebitne (po možnosti relevantne) poustvarjalne premestitve. V tem pogledu prva od izvedb obravnavanega večera ni učinkovala pretirano plodno. Koncertna skladba je z Nikolajem Luganskim ostajala v okvirih visokega, zelo vzdržljivega arhiviranja skladateljevih koprneče-popevalnih gradacij. Pianist jih je že od začetnega naraščajočega »pozvanjanja« oblikoval z jasno in natančno dinamično razporeditvijo (vendar skoraj brez mogočnih viškov, ki bi ostali v spominu) in hitrostno živahnostjo; na nekaj mestih v finalu je skoraj (poudarjam: skoraj) prehiteval dirigenta in orkester, ki sta sicer bleščeče soustvarila solistovo vizijo, četudi so se zdela pihala dokaj v senci valujočega bogastva godalnih zvočnih razpoloženj. Luganski je bil pri nas že leta 2001; na ljubljanskem gradu je za skupinico poslušalcev igral Schumanna (Kreisleriana) in Chopinove Preludije op. 28. Že takrat je bil natanko tak kakor tokrat: uravnotežen, skrajno pregleden, gibčen, a vendar nekam brezupno zadržan.

Zadnje, kar bi razsoden človek hotel storiti izstopajočemu interpretativnemu izdelku, je, da bi ga ovenčal z meglami domnevno avtentično zveličavnega vstopa v umetnino. Celo sklic na kaj osebno dragega je boljši od tega. Kolikor se torej podpisanemu zdi, da je bila poslednja beseda o poetični zmogljivosti Dvořákove Devete izrečena z Abbadovo nikoli ugaslo vdihnjenostjo v odzivih berlinskega absolutnega orkestrskega prvaka, že kar mučno superiornega v svetovni konkurenci, se Bělohlávkova postavitev (z »instance« gospodarne natančnosti desnice) s češkim orkestrom, v timbru posebnim, očarljivim, večkrat raskavo polnim, ponuja kot docela drugačna izbira – skoraj nekoliko razstavno upočasnjena, epsko vzburkana oziroma zamaknjena predstavitev tematike in njenih stopnjevanj ter izpeljevalnih soočenj. Pihala so se v tej muziki seveda »zbudila« in v središčni stavčni dvojici segla k neizmerni pestrosti. Kljub temu ostaja najčudovitejši zvočni prispevek izvedbe Bělohlávkovo artikulacijsko izrazno delo z godali.