»Ne verjamem, da ti neredi avtohtono izvirajo iz vrst demonstrantov. Mislim, da so jih spodbudili tisti, ki nered potrebujejo kot izgovor, da bi lahko zanj obtožili demonstrante. Ko je izbruhnilo nasilje, je bilo namreč konec zgodbe o uporu protestnikov, začeli so govoriti o huliganih in tolpah ter s policijskimi akcijami razganjati protestnike. Tukajšnji oblastniki balkanskega tipa in značaja niso sposobni dojeti dvojega: da je ljudska vstaja del človekovih pravic in sestavni del demokratičnega sistema ter civilizacijski dosežek. Le v totalitarnih režimih uporov ni, ni državljanov in ne sliši se njihov glas. Oblastniki v BiH so vrsto let ignorirali mirne, normalne proteste, zato je sledil upor z nasiljem. To je namreč edini jezik, ki ga ti politiki razumejo. A so začeli nasilje jemati kot opravičilo, da ne odstopijo s položajev.«
Po ognjenem 7. februarju so protesti v BiH zdaj mirni in manj množični...Da, protesti se sicer nadaljujejo, vendar takšni, kot so, ne bodo dovolj. Potrebovali bi kritično maso, ki je še ni. Na ulicah je premalo demonstrantov. Par sto tisoč tistih, ki so ogroženi, bi moralo priti. V BiH, ki ima po uradnih podatkih okoli 3,8 milijona prebivalcev, 700.000 ljudi živi pod mejo revščine, 50 odstotkov na njeni meji, 550.000 je brezposelnih, preostalih 500.000, ki delajo, pa ima najbolj mizerne plače v regiji. BiH ima najmanjšo kupno moč v Evropi. Vrhunec vsega je, da so samooklicani demokrati s svojim načinom vladavine in vladanja državo pripeljali na rob preživetja, na beraško palico. Nekatere tuje raziskave so pokazale, da je Bosna trinajsta najrevnejša na svetu. Druga plat medalje pa kaže, da naša kriza ni produkt naše revščine, temveč je naša revščina produkt neke vladavine. V tem trenutku imamo 85 ljudi, ki razpolagajo z devetimi milijardami dolarjev bogastva, zato si lahko kupijo vsake volitve. BiH je torej bogata država, a so jo oblastniki naredili revno oziroma so iz svojih državljanov naredili reveže. Oropali so jih, zdaj pa hočejo, da se nihče ne pritožuje, da narod preprosto molči. Ljudstvo ima torej pravico biti lačno, nima pa pravice povedati na glas, da je lačno. Ne, tako se vladati ne sme!
Zakaj ni protestov tudi v Republiki srbski, torej v eni od dveh entitet BiH, kjer pretežno živijo Srbi?To je dobro vprašanje. Dve razlagi sta: ali je tam vse v redu in tečeta med in mleko ali pa je strahovlada dosegla tolikšno stopnjo stalinističnega terorja, da nihče ne sme niti črhniti. Eno in drugo je lahko. Morda je v Republiki srbski vse v najlepšem redu in ljudje ne čutijo potrebe, da se pritožujejo. Ker pa vemo, da so socialne razmere po vsej BiH enake oziroma so v Republiki srbski celo še slabše, a ljudje kljub temu molčijo, je treba odgovor najbrž poiskati v drugem delu mojega razmišljanja.
Kako živijo ljudje v BiH, če je toliko brezposelnih in če večina tistih, ki delajo, prejema mizerne plače?Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je zelo težko. Preživljam se s pisanjem knjig in strokovnih člankov. Od desetih knjig, ki so izšle doslej, sem dobil honorar le za eno in napisati moram deset strokovnih člankov, da mi enega ali dva plačajo. Samo mislim si lahko, kako hudo je šele tistim, ki nimajo takšnega družbenega položaja, kot ga imam sam, in niso izobraženi. Toda njihova temeljna človekova pravica je kljub temu živeti in imeti možnost delati ter zaslužiti, kot je povsod v civiliziranem svetu. V Nemčiji, Franciji, Skandinaviji... lahko tudi nepismeni Bosanci zaslužijo za dostojno življenje, zakaj tega ne morejo doma, ne vem. Vem samo to, da v BiH narašča delež samomorov in da ljudje v poslovilnih pismih sporočajo, da so se za to dejanje odločili, ker ne morejo vračati dolgov in ker nimajo od česa živeti.
Zakaj ne delate na fakulteti?Neko obdobje sem predaval, toda dokler bom govoril tako, kot govorim, zame ne bo nikjer prostora. Pred dnevi smo lahko prebrali, da neki profesor v Brčkem predava 70 predmetov. Ste me slišali? 70! Drugi jih predava 56, tisti, ki redno predavajo od osem do 15 predmetov in se prevažajo od fakultete do fakultete po Bosni, včasih niti ne vedo, ali so v Zenici, Travniku ali Brčkem. Takih je, kolikor hočete, potem pa govorijo: ni profesorjev. To je slika Bosne. In kaj lahko storim jaz kot posameznik, ki nisem strankarski človek?!
Najhujše socialne stiske rešujejo ljudske kuhinje, v katerih se brezplačno prehranjuje vedno več ljudi...To je najbolj paradoksalna zgodba v Bosni. Nič ni bolj neljudskega od ljudskih kuhinj. Te so posledica dejstva, da je nekdo ljudem odvzel tri obroke hrane na dan, ki jih je imel v svojem domu. Imeli so zajtrk, kosilo in večerjo. Potem so jih oblastniki oropali, zdaj jim pa odpirajo nekakšne ljudske kuhinje, jim enkrat na dan brezplačno razdelijo hrano in pri tem poudarjajo: Poglejte, kako smo dobri. Če ne bi bilo nas, vi ne bi preživeli. Torej, dobro pazite, kaj počnete. Glasujte za nas.
Kaj pa mednarodna skupnost, ki je z daytonskim sporazumom novembra 1995 zabetonirala sedanjo ureditev BiH, ki naj bi bila po mnenju mnogih glavni krivec za katastrofalno slabe razmere v državi?Mednarodna skupnost je sestavni del tega sistema. V BiH je prišla, da bi nekaj naredila, da bi nadzorovala izvajanje daytonskega sporazuma, ki nam ga je vsilila. Že dvajset let si drago zaračunava svojo navzočnost v Bosni. Prva leta je res nadzorovala spoštovanje daytonskega mirovnega sporazuma, zadnjih deset, petnajst let pa se je od svojih obveznosti preprosto ogradila. V BiH je povsem pasivna. Ničesar ne naredi, da bi to državo spravila v red, da bi okrepila demokratične in vse druge sile, ki se želijo napredek in razvoj. Državo bi bilo treba pripeljati do ravni, da bi se lahko oblikovala oblast, ki se bo sposobna pogovarjati in dogovarjati. Brez tega ne bo nič. Toda mednarodna skupnost v BiH preprosto životari, jemlje svoj denar in deli cinične nasvete v slogu 'dogovorite se'. A kako naj se v tej državi dogovorita krvnik in žrtev? Kako naj se dogovorijo tisti, ki so branili BiH, in tisti, ki so jih napadali?
Protestniki so dosegli, da je odstopilo nekaj predsednikov kantonalnih vlad. Je to prava pot do umiritve razmer in izboljšanja stanja v državi?To ni nič. Zamenjave so potrebne na vseh ravneh. BiH bi morala biti – kot vse druge države – ena celota, ena država. A imamo namesto tega deset kantonov in s tem deset držav, pa distrikt Brčko, ki je spet država zase, dve entiteti... V takem sistemu se ni mogoče o ničemer dogovoriti.
Zakaj so se protesti začeli ravno v Tuzli?
To bi bilo treba sociološko natančno raziskati, sklepam pa, da zato, ker gre za delavsko mesto z uporniško zgodovino (husinska vstaja) in rudarsko delavsko zavestjo, ki v sebi še nosi neko inercijo pretekle ideologije in pripravljenosti, da, če ne gre drugače, bremena s sebe odvrže z uporom. Najverjetneje je šlo v Tuzli za delavski odziv, za poskus, da prebijejo led in končno nekdo začne resnejši upor v nasprotju z dosedanjimi dolgoletnimi mirnimi protesti, ki niso dali nobenega rezultata razen praznih obljub.
Zakaj so ljudje tako dolgo trpeli revščino in šele zdaj odšli na ulice?Ker je izjemno veliko manipulacij. V BiH obstajajo tri etnične, tri klero skupine, zato vsak problem, ki ga imate, denimo, tudi v Sloveniji, v Bosni izbruhne na kubik. Tukaj je na sceni etnoklerofašizem, o katerem govori tudi moja najnovejša knjiga Neofašizem v etno-fraku.
Je brez sprememb politične ureditve v BiH mogoče kaj izboljšati?Ne vem. To je odvisno od tega, kako močan bo odpor, kako vztrajni bodo protestniki in ali bo dovolj kritične mase.
Pa so vas presenetili tako ognjeviti protesti s požiganjem in razbijanjem?Malce da. Toda kdo ve, morda je ta razbijaški del upornikov spodbudila prav manipulativna stran. Mislil sem, da je mrtvilo, vdanost v usodo postala naš način življenja in da ne bo nič iz resnega upora. No, zdaj se je zgodil, ali je plod naključja, nekega konteksta ali kombinacije vsega, je pa težko reči.
Se lahko upor sprevrže v novo vojno?Ne verjamem. Menim, da bo mednarodna skupnost tokrat pametnejša in nove vojne ne bo dopustila, kajti videli so, kaj se je dogajalo tukaj v 90. letih prejšnjega stoletja. Videli so grozodejstva nekih vojska. To ni bila vojna, to je bila zavestna agresija na BiH, v kateri ni šlo le za osvojitev ozemlja, ampak za zločine, katerih cilj je bil iztrebiti neki narod. Vojno v BiH so leta 1995 na srečo ustavili Američani, četudi pozno, zato verjamem, da nas tudi zdaj opazujejo in da prav zaradi pretekle izkušnje usode BiH ne bodo prepustili le Evropi. Rad bi verjel, da bo tudi Evropa rekla: v naši hiši in na našem pragu ne bomo dovolili ponovitve te izkušnje, zato bi morali te proteste vzeti zares in poskrbeti za korenite reze. To pomeni pomagati Bosni, da čim prej vstopi v Evropo.
Jaz v resnici nočem v Evropo, hočem, da se Evropa vrne sem, kjer je nekoč že bila, a so jo izgnali iz nje. Evropa bi se morala sramovati, ker se je strahopetno umaknila in pobegnila iz Bosne. Razbiti bi morala vrata, ki so jo pred njo zaprli banditi, agresorji na to državo, in se vrniti. Vrnitev Evrope v BiH je torej vstop BiH v Evropo.
Preberite še:
