»Zdaj pa odhajam domov,« je z nasmehom na obrazu v novinarske mikrofone dahnil Sandro Viletta in poskrbel za dobro voljo vseh navzočih. Drugače razpoložen po osvojeni zlati kolajni v superkombinaciji 28-letni Švicar niti ni mogel biti. Njegova dobra volja je segala tako daleč, da se je odkrito šalil o slabi sezoni, v kateri si je mesto v reprezentanci za olimpijske igre priboril le v omenjeni disciplini. Superveleslalom, v katerem je leta 2011 v Beaver Creeku zabeležil prvo in do sedaj edino zmago v svetovnem pokalu, bo spremljal le po televiziji. Takrat je po prihodu v cilj v navalu sreče smučarsko palico vrgel nenadzorovano v zrak in glasno zatulil, pozneje pa priznal, da se mu je od veselja stemnilo pred očmi in da za nekaj trenutkov ni vedel, kaj počne.
Ko je po tistem zanj magičnem dopoldnevu v Združenih državah Amerike kazalo, da je v vzponu nova švicarska smučarska zvezda, se je za Viletto začelo sila temno obdobje. Bolečine v hrbtenici, ki so ga mučile praktično od začetka smučarske kariere, so se začele stopnjevati, po številnih zdravniških pregledih pa je bila postavljena diagnoza – hernija medvretenčne ploščice. Kljub mnogim terapijam se njegovo stanje ni izboljševalo, posledično pa so bili slabi tudi rezultati na belih strminah, kar ni bilo nič nenavadnega, saj je lahko Švicar med pripravami opravljal le tretjino načrtovanega dela.
A obupal ni. Tako kot ne na začetku leta 2010, ko si je v Alti Badii po trku z vratci zlomil roko, že nekaj dni pozneje pa se pojavil na treningu in ga opravil kljub temu, da od bolečin sploh ni mogel prijeti smučarske palice. Živel je z zavedanjem, da je največjo napako naredil v rosnih letih, saj ni dovolj krepil telesnega jedra, zato je pod silnimi pritiski profesionalnega alpskega smučanja popustila ravno hrbtenica. Leta napačnih treningov so tako pustila posledice, Viletta pa je dolgo taval v temi, dokler ni začel sodelovati s fizioterapevtom Rolfom Fischerjem. Ta mu je predpisal poseben program dela, s katerim so bolečine skoraj povsem izginile, nekdaj eden najobetavnejših švicarskih smučarjev pa je po dolgih letih zagledal luč na koncu predora in pred letošnjo sezono končno opravil normalne priprave.
Računal je, da bo sadove trdega dela žel šele prihodnjo sezono, a ga je uspeh prehitel. Smukaški del superkombinacije je končal šele na 14. mestu, po vrhunskem slalomskem nastopu pa se je okitil z zlatom in za seboj pustil ase, kot so Ivica Kostelić, Christof Innerhofer in Bode Miller. A s tem se njegove sanje še niso v popolnosti uresničile. V najhujših trenutkih ga je namreč pokonci držala zgolj ena misel – SP v domačem St. Moritzu leta 2017. »Če bom še naprej brez bolečin in bom imel za seboj tri celotne poletne priprave, potem... Na glas o tem niti ne želim govoriti, ker dobim kar kurjo polt.« A St. Moritz je še daleč, za zdaj pa bo Viletta silno užival v trenutku in dejstvu, da je prvi Švicar, ki je osvojil zlato olimpijsko kolajno v superkombinaciji.
